Pujsi že krulijo sredi elitne soseske

Kot je ob koncu preteklega leta napovedal Aleksandar Jovanović, pravni zastopnik Angele Šerbec, lastnice skoraj 25.000 kvadratnih metrov zemljišč okoli elitne soseske v mariborski mestni četrti Studenci, kjer so cene za kvadratni meter bivalne površine presegale tudi 3000 evrov, so zadnji teden v marcu tam naselili krškopoljske prašiče.

Ponujal zaseko in vino

Vse to zgolj iz enega razloga: »Ker Šerbčevi v zadnjih dvajsetih letih nobena izmed oblasti ni želela spremeniti namembnosti zemljišča v stavbno, se je 81-letnica vrnila h koreninam. Od nečesa pač mora živeti s svojimi dobrimi 300 evri penzije. Začela se je ukvarjati s tem, s čimer se je tukaj že ukvarjala, preden se je soseska okoli njenih zemljišč dvignila čez noč. Na območju Doma pod gorco in elitnega bloka pa je bilo še nedolgo nazaj celo pokopališče.

Angela Šerbec postaja mariborska herojinja borbe malega človeka proti sistemu.

Za prašičerejo ima Šerbčeva vse potrebne papirje in tudi podporo veterinarske inšpekcije,« pravi Jovanović, ki je imel v soboto dopoldne, ko je prispelo 19 prašičkov, eden ni hotel na tovornjak za Studence, oblečeno majico z velikim logotipom krškopoljca in napisom Pekrski pujski, ter vabil k stojnici z zaseko in vinom. Veliko se je špekuliralo, ali bodo tja resnično prišli pujski ali gre zgolj za kazanje moči in preizkušanje glavnih akterjev. Torej Šerbčeve čez Jovanovića in na drugi strani oblasti, ki zemljišče lahko preoblikuje. Gre namreč za zemljišča, ki bi na tej lokaciji lahko presegla ceno 200 in več evrov na kvadratni meter, kar bi v grobem pomenilo tudi več kot pet milijonov evrov čistega prihodka. Mestna oblast je tudi že povedala, da si prašičje farme v središču stanovanjskih naselij ne zamišlja, zato bodo v kratkem najverjetneje sprejeli odlok, ki bo jasno opredeljeval, kaj se bo smelo in kaj ne.

Mladen Polič in Vesna Sirk se ukvarjata s prašičerejo.

»Res me zanima, od kod Šerbčevi denar za ves ta šov?« se je vprašal eden izmed prvih sosedov in nadaljeval: »Gre za nekaj sto metrov dvojne ograje, ki ima celo električno napetost. Kje so še kamere, pa napajalniki, glampingi ter silos za hrano. Plus nakup vseh teh prašičev. Kdo bo vse to vzdrževal?«

»Za potrebe varnosti smo postavili varnostne kamere in vstop na privat zemljišče še opremili z opozorilnimi tablami. Če bo treba, sem pripravljen postaviti tudi webcam, prek katere bo lahko zainteresirana javnost spremljala dogajanje na farmi in videla, da s pujski delamo lepo,« vrača žogico Jovanović, ki bo prihodnji teden pripeljal nove pujske, teh naj bi bilo na zelenici pod Pekrsko gorco 50. Sprva, ko je javnost prek letakov obvestil o farmi in začel nastopati v medijih, je prejel nekaj groženj. »A se od njih distanciram. Verjamem, da ljudje razumejo, da gospa od nečesa mora živeti in da si ne bo dovolila, da jo prevarajo. A če se bodo zastrupitve ali napadi na živali resnično zgodili, bomo za vsakega prašička pripeljali tri nove.« Inšpekcije doslej še niso odkrile nepravilnosti.

Spominjajo jo na mladost

Predvčerajšnjim se je okoli farme trlo radovednežev. »Poznam situacijo. Prav je tako, če se norčujejo iz nje. Nočejo ji spremeniti namembnosti, bi pa njeno zemljišče kupovali pod ceno in potem oni gradili,« so si bolj ko ne enotni vsi. Šerbčeva je postala neke vrste mariborska herojinja malega človeka, ki se bori za svoje pravice. Čeprav je jasno, da ji brez Jovanovića to ne bi uspe(va)lo.

»Me res zanima, na kak način je on postal njen pravni zastopnik in kaj bo on imel od tega?« pa se je vprašal še en bližnji stanovalec. »Sem ena prvih sosed, uživamo, ko gledamo pujske. Spominjajo me na mojo mladost na kmetih,« pravi Marija Toplak, ki je na farmo pripeljala vnučke. »Se že čuti pozitivna energija,« še dodaja. »Ja, zdaj ko so majhni, so res lepi. Ko bodo vse nasvinjali, prašič vendar ob veliki potrebi naredi pet kilogramov blata, pa ne bodo več tako sladki in srčkani. Posebej ne tem prvim, ki imajo pogled na farmo,« je oporekal starejši gospod.

Anglež Paul Taylor je bil navdušen.

»Te pujske sem prvič videl v Brežicah pred dnevi in danes jih vidim v Mariboru, kjer sem ravno na obisku. Zanimiva pasma. Zanimiv narod ste. Kje drugod po svetu bi ob tej uri v centru mesta gledal prašičke, jedel njihovo zaseko in od tod odšel s flašo izjemnega vina?« pa se je retorično spraševal Londončan Paul Taylor. Še ena bližnja soseda je priznala, da je hčerko pripeljala k ograji, da sta pujske skupaj nahranili. »Raje gledamo prašičke kot pa blok, ki bi zrasel tukaj. Vendarle pa je treba za živali skrbeti, jih čistiti, kar pa stane. Mislim, da bo Jovanović prej odnehal.«

Po vojni
izrinjeni iz reje

Krškopoljski pujski so prišli iz kmetije Sirk iz Sladkega Vrha, kjer se ukvarjajo z živinorejo že desetletja. »Na Studence so prišli vsi naši pujski, ki so bili višek pri nas,« pravi Vesna Sirk. »Ta avtohtona vrsta prašičev je bila po drugi svetovni vojni zapostavljena in izrinjena iz reje. Meso je višje kvalitete in bolj slaninasto ter marmorirano in bolj sočno. Ima več kislin omega 3 in omega 6.« Rastejo počasneje kot običajni prašički. Meso je bolj rdečkasto, kar pomeni večjo kvaliteto. Sirkovi so se začeli ukvarjati z njimi predvsem zaradi tunke oziroma kibelflajša. »Ker je slanine pri modernih bolj malo, je bilo problem meso stlačiti v zaseko. Krškopoljci so kakovostnejši, ocvirki so večji. Predvsem zaradi situacije v Ukrajini se predvideva nastanek krize z oljnicami. Zato se zna zgoditi, da se bo po kuhinjah začelo uporabljati več svinjske masti.« Po besedah Sirkove naj bi mast krškopoljcev zdržala dvakrat dlje kot običajno olje.