Pujska, ki ga je rešil iz ognja, so mu podarili
Podpoveljnik PGD Ptuj Igor Fekonja v 50 letih na več kot 3000 intervencijah. Najbolj ga živcira pisanje gasilskih poročil.
Odpri galerijo
V prostem času se posveča 15-mesečni nemški ovčarki Žuji, ki so mu jo otroci podarili za rojstni dan.
»Nikoli mi ni bilo žal, da sem se že leta 1970, takrat še kot pionirček, pridružil gasilcem. Zdaj pa je za menoj že pol stoletja dela v gasilskih vrstah. Gasilca sta bila moj oče in dedek, gasilec je brat, z gasilstvom sem okužil tri otroke, sinova in hčerko. Vesel sem, da mi ves čas stoji ob strani žena, ki razume, da je treba na intervencijo včasih tudi sredi noči.
Zgodilo se je že, da sem moral zato, ker se je oglasil pozivnik, zapustiti kakšno družinsko praznovanje,« nam pove Igor Fekonja, podpoveljnik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Ptuj, ki je na letošnjem 150. občnem zboru prejel gasilsko značko za 50 let predanosti gasilstvu.
Za njim je že več kot 3000 intervencij. Ko se je vrnil z okrogle, tritisoče, so mu njegovi gasilski prijatelji pripravili posebno presenečenje. »Na mojo omarico so namestili številko 3000 in priznam, da sem bil ganjen. Pa vsi so bili zbrani,« nam pove Fekonja, ki kot podpoveljnik vodi intervencije, še vedno pa je aktiven gasilec. PGD Ptuj šteje okoli 100 članov, 56 je operativnih, nanje lahko vedno računajo. »Najbolj pa sem vesel, da smo se s tovariši z vseh intervencij zadnja leta, ki sem jih vodil, vrnili živi in zdravi, pa tudi večjih poškodb ne beležimo,« je ponosen Fekonja, ki se prve intervencije ne spomni. Zadnja, ki je bila tehnične narave, pa mu bo ostala v spominu.
»Decembra lani je bilo, ko so nas pozvali na odpiranje stanovanja na Zgornji Hajdini. Ko smo odprli vrata, smo naleteli na mrtvega občana. Žal je teh intervencij vedno več, saj mnogi starejši živijo sami v blokih in imajo od znotraj vrata zaklenjena, in če obnemorejo, nihče ne more do njih, zato velikokrat na pomoč pri odpiranju vrat pokličejo nas,« pove Fekonja, ki je še vedno prostovoljec, po poklicu pa monter vodovodnih naprav, zaposlen je na ministrstvu za notranje zadeve. Konkretno, na policijski postaji na Ptuju je vodja tehnične službe, kar pomeni, da skrbi za celoten avtopark, vso opremo, tudi orožje, vzdrževanje stavbe in še marsikaj. »Dela mi res ne zmanjka nikoli, a se še ni zgodilo, da kdaj ne bi šel na intervencijo, če je bilo treba. Občutek, da lahko pomagaš ljudem, je neprecenljiv,« pravi Fekonja in prizna, da se nekatere intervencije končajo srečno, nekatere žal ne.
PGD Ptuj ima status 5. kategorije, kar pomeni, da posredujejo tudi v prometnih nesrečah. In tako vidi in doživi marsikaj hudega. »Ne bom pozabil prometne nesreče pred leti, v kateri mi je triletni otrok umrl na rokah. Žal so bile poškodbe prehude. In še danes imam pred očmi tisti obrazek,« pove z otožnim glasom. Hip zatem se spomni posredovanja v požaru na kmetiji, v katerem je bil nekoliko osmoljen pujsek, ki so ga rešili. »In gospodarica nam je tistega pujska kar podarila v zahvalo in vztrajala, da smo ga na koncu res odpeljali,« pove gasilski častnik II. stopnje in obenem gasilski inštruktor, voditelj gasilskega čolna, tudi bolničar. Zato se še vedno redno udeležuje vseh izobraževanj tako na Igu kot v Pekrah. Sicer pa je danes, pove, vse več zahtevnih, tehničnih intervencij, požari niso več na prvem mestu. »Intervencije so zahtevnejše, ker so prisotne razne kemikalije in druge nevarne snovi. Na Ptuju imamo tudi reko Dravo, kjer je tudi vse več nesreč. Tudi smrtni primer smo že imeli, ko sta se zaletela voznika skuterjev,« pove Fekonja.
Kaj pa ga v gasilstvu vendarle moti? »Ne morem mimo papirologije, ki je je preveč. Sem tisti, ki bi raje, povedano po domače, premetal en tovornjak šodra kot napisal nekaj strani dolgo poročilo po vsaki intervenciji,« odkrito prizna. In doda, da mu pisanje vzame veliko preveč časa. »Se zgodi, da pridem z intervencije ob dveh ponoči, zjutraj grem v službo, zvečer se utrujen vrnem domov in se potem težko spravim za računalnik. Vsako poročilo pa je treba oddati v petih dneh,« potoži Fekonja. A ga to ne jezi tako zelo, da bi se odrekel gasilski uniformi, ne častni in tudi ne operativni, v kateri je najraje.
Igor Fekonja je gasilski častnik II. stopnje in podpoveljnik društva.
Zgodilo se je že, da sem moral zato, ker se je oglasil pozivnik, zapustiti kakšno družinsko praznovanje,« nam pove Igor Fekonja, podpoveljnik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Ptuj, ki je na letošnjem 150. občnem zboru prejel gasilsko značko za 50 let predanosti gasilstvu.
Skrbi za avtomobile in orožje
Za njim je že več kot 3000 intervencij. Ko se je vrnil z okrogle, tritisoče, so mu njegovi gasilski prijatelji pripravili posebno presenečenje. »Na mojo omarico so namestili številko 3000 in priznam, da sem bil ganjen. Pa vsi so bili zbrani,« nam pove Fekonja, ki kot podpoveljnik vodi intervencije, še vedno pa je aktiven gasilec. PGD Ptuj šteje okoli 100 članov, 56 je operativnih, nanje lahko vedno računajo. »Najbolj pa sem vesel, da smo se s tovariši z vseh intervencij zadnja leta, ki sem jih vodil, vrnili živi in zdravi, pa tudi večjih poškodb ne beležimo,« je ponosen Fekonja, ki se prve intervencije ne spomni. Zadnja, ki je bila tehnične narave, pa mu bo ostala v spominu.
100 članov ima PGD Ptuj.
»Decembra lani je bilo, ko so nas pozvali na odpiranje stanovanja na Zgornji Hajdini. Ko smo odprli vrata, smo naleteli na mrtvega občana. Žal je teh intervencij vedno več, saj mnogi starejši živijo sami v blokih in imajo od znotraj vrata zaklenjena, in če obnemorejo, nihče ne more do njih, zato velikokrat na pomoč pri odpiranju vrat pokličejo nas,« pove Fekonja, ki je še vedno prostovoljec, po poklicu pa monter vodovodnih naprav, zaposlen je na ministrstvu za notranje zadeve. Konkretno, na policijski postaji na Ptuju je vodja tehnične službe, kar pomeni, da skrbi za celoten avtopark, vso opremo, tudi orožje, vzdrževanje stavbe in še marsikaj. »Dela mi res ne zmanjka nikoli, a se še ni zgodilo, da kdaj ne bi šel na intervencijo, če je bilo treba. Občutek, da lahko pomagaš ljudem, je neprecenljiv,« pravi Fekonja in prizna, da se nekatere intervencije končajo srečno, nekatere žal ne.
Še vedno se izobražuje
PGD Ptuj ima status 5. kategorije, kar pomeni, da posredujejo tudi v prometnih nesrečah. In tako vidi in doživi marsikaj hudega. »Ne bom pozabil prometne nesreče pred leti, v kateri mi je triletni otrok umrl na rokah. Žal so bile poškodbe prehude. In še danes imam pred očmi tisti obrazek,« pove z otožnim glasom. Hip zatem se spomni posredovanja v požaru na kmetiji, v katerem je bil nekoliko osmoljen pujsek, ki so ga rešili. »In gospodarica nam je tistega pujska kar podarila v zahvalo in vztrajala, da smo ga na koncu res odpeljali,« pove gasilski častnik II. stopnje in obenem gasilski inštruktor, voditelj gasilskega čolna, tudi bolničar. Zato se še vedno redno udeležuje vseh izobraževanj tako na Igu kot v Pekrah. Sicer pa je danes, pove, vse več zahtevnih, tehničnih intervencij, požari niso več na prvem mestu. »Intervencije so zahtevnejše, ker so prisotne razne kemikalije in druge nevarne snovi. Na Ptuju imamo tudi reko Dravo, kjer je tudi vse več nesreč. Tudi smrtni primer smo že imeli, ko sta se zaletela voznika skuterjev,« pove Fekonja.
Najbolj sem vesel, da smo se s tovariši z vseh intervencij zadnja leta, ki sem jih vodil, vrnili živi in zdravi, pa tudi večjih poškodb ne beležimo.
Kaj pa ga v gasilstvu vendarle moti? »Ne morem mimo papirologije, ki je je preveč. Sem tisti, ki bi raje, povedano po domače, premetal en tovornjak šodra kot napisal nekaj strani dolgo poročilo po vsaki intervenciji,« odkrito prizna. In doda, da mu pisanje vzame veliko preveč časa. »Se zgodi, da pridem z intervencije ob dveh ponoči, zjutraj grem v službo, zvečer se utrujen vrnem domov in se potem težko spravim za računalnik. Vsako poročilo pa je treba oddati v petih dneh,« potoži Fekonja. A ga to ne jezi tako zelo, da bi se odrekel gasilski uniformi, ne častni in tudi ne operativni, v kateri je najraje.
