Pustil je šolo in samo še slikal

LJUBLJANA – »Kako vse drugače je bilo nekdaj življenje tod okoli!« je konec 19. stoletja ugotavljal potopisec Josip Ciril Oblak. V duši so mu vstajale slike o nekdanjem življenju na Ljubljanici, s katero je bilo stoletja poprej tako tesno združeno življenje ljubljanskih meščanov. Ti so se že od nekdaj radi vozili po njej na izlete za zabavo. Zlasti radi so se peljali v Lipe ali Podpeč in tam ostajali kar po ves dan. »Včasih je bilo toliko ladij na Ljubljanici, da skoraj ni bilo mogoče videti vodne gladine. Zdaj pa ti vlada tu tak dolgčas! Bog se usmili!«

Po letu 1850 je promet na Ljubljanici povsem zamrl. Živahnejši je postal šele zadnje čase, lahko bi rekli, 150 let po rojstvu domala največjega slovenskega slikarja Riharda Jakopiča (1869–1943), čigar praded Matej Hren je bil krakovski fakin. Tako so imenovali čolnarje, doma s Krakovega, ki je bilo takrat še majhno naselje ribičev. Imeli so izključno pravico do čolnarjenja. Fakini so bili premožni in so jih šteli za velike gospode. Zelo so bili ponosni na svoj stan. Potem pa je njihov prejšnji ugled močno upadel, sploh odkar je čez Ljubljansko barje med Trstom in Ljubljano leta 1857 stekla še železnica, je dobilo čolnarjenje po Ljubljanici smrtni udarec, z njim vred pa tudi stara krakovska slava! Za fakine so imeli potem samo še malovredne in postopaške ljudi.

Matej Hren je izdihnil leta 1841, ko je po Ljubljanici še vozil parnik. Stanoval je v Krakovem, v svoji hiši, ki so ji rekli pri Matevžetu. Imel je hčer Apolonijo, ki je po njegovi smrti ostala sama z 19-letnim sinom Francetom. Že prej ji je jetika vzela moža, Rihardovega dedka, tudi njemu je bilo ime France.
 

Znamenito kislo zelje

Leto pred očetovo smrtjo je Apolonija začela trgovati s kislim zeljem. Pošiljala ga je predvsem v Trst, sprva na vozeh, potem po železnici. Ko se je poročil z Nežo Dolžanovo iz Spodnje Šiške, je mamino obrt že vodil sin France. Še več, posrečilo se mu je močno razširiti trgovske zveze. Zato je moral vzeti v najem veliko klet na Kodeljevem, pozneje, ko se je iz njegove obrti razvila tovarna, si je bil primoran omisliti lastne kletne prostore na Mirju in prizidal jim je še dodatno nadstropje. To je storil leta 1869, ko se mu je rodil Rihard.

Dobičkonosni trgovini – znamenito trnovsko kislad je začel pošiljati celo daleč čez morje, odjemalce je podjetni France našel celo v najjužnejših krajih ameriške celine, denimo v čilski Puntas Arenas – naj bi se posvetili tudi njegovi otroci, a z njimi ni imel veliko sreče. Od osmih so preživeli le štirje.

Rihard se je kot otrok najraje igral na Emonski cesti pred kapelico. Toda že triletnega je bridko prizadela smrt najljubšega prijatelja. Za vse življenje si je zapomnil prizor, ko ga je mama peljala k Razorjevim, kjer sta se z ubogim prijateljem, vedoč, da se za vselej poslavljata, še zadnjič objela.
Leta 1878 mu je zaradi jetike pri 24 letih umrl še brat France, s katerim se je najbolje razumel. Nekega jutra mu je mati tako prišla povedat: »Brat ti je umrl!« Obrnil se je proti zidu in začel jokati. Po glavi so mu rojile same otožne misli, ki jih je znal artikulirati šele leta pozneje.

»O, uboga moja mati, koliko si pretrpela, koliko solz si potočila! Tri otroke si že izgubila, zdaj pa je šel še tvoj prvorojeni, najboljši med nami!« je nadaljeval. »Obmolknil je in niti besedica mu ni šla iz ust. Zamišljen je šel po svojih opravilih. Tiho je postalo v naši hiši. Mene pa je obšla skrivnostna groza, kajti smrt se mi je znova prikazala, segla mi z ledeno roko v dušo in zbudila, kar je dotlej v meni spalo. Svet se je spremenil pred mojimi očmi in vse stvari so dobile drug pomen. V meni so se zganile misli in začel sem hoditi svoja pota.«
 

Videl je Monetovo sliko

V njem se je sprožil življenjski preobrat. Leto dni zatem je začel izostajati od pouka, mikalo ga je samo še risanje. Še več, v peti realki je 15-letniku postala šola že tako zoprna, da se ni več zmenil za knjige, seveda je padel, padel je tudi v šesti realki, takrat je v njem dokončno dozorel sklep, da se posveti samo še slikarskemu poklicu.

Oče mu je na Mirju, kamor so se medtem preselili iz Krakovske ulice, zgradil prostoren atelje, Anton Podbevšek zapiše, da je bil to prvi atelje slovenskega slikarja v Ljubljani.
Jakopič je že dolgo opazoval svetlobne pojave: kako se, na primer, skozi meglo, po kateri je Ljubljana slovela daleč po svetu, prikažejo hiše. Še tako se je trudil, dolgo se mu nič ni posrečilo. Zazrt vase se ni mogel poglobiti niti v tradicionalna in šablonska dela dunajskih mojstrov, odbijala so ga. Menil je, da je prišla umetnost na kant in da jo je treba spet najti.


Slednjič jo je: leto dni po Jakopičevi razstavi v münchenskem Kunstvereinu so leta 1893 na istem mestu razstavljali francoski neodvisni slikarji impresionisti. Ko si je Jakopič ogledal njihova dela, je ugotovil, da so njegove težnje pravzaprav enake njihovim. Tudi ti slikarji so hoteli gledati naravo s svojimi očmi, razlikovali so se od njega le po tem, da so že našli sredstva za svojo govorico. Vzneseno je pisal v domovino prijatelju Matiji Jami: »Videl sem sliko nekega Clauda Moneta, ki je že dosegel, kar hočeva midva.«