Pustil šolo, služi z igricami

Zgodbo o fantu iz vasice Čušperk v občini Grosuplje, ki se je (zaenkrat) prek e-športov prebil do Berlina, je treba začeti s pojasnilom, kaj sploh so e-športi. V nekaterih videoigrah, ki jih igrajo otroci, se med seboj tekmuje; in ne le za istim računalnikom ali igralno napravo oziroma za kratkočasje. Obstajajo kontinentalne lige, obstajajo sponzorji (ki jih ni malo), na e-športe lahko stavite na marsikateri stavnici, turnirji potekajo v velikih dvoranah, obstaja celo fanatična publika, ki gleda tovrstna tekmovanja v videoigrah v živo ali prek spleta!

Star računalnik in srčna napaka

V verjetno najbolj razširjeni e-športni igri League of Legends (LoL) v ekipi G2 nastopa 21-letni Mihael Mehle, ki je pri 17 letih pustil šolo in odšel zdoma, da bi lahko postal profesionalec v igranju LoL. Sedaj je profesionalni igralec v evropski ligi in najvišje uvrščeni Slovenec na e-športnih lestvicah. O karieri in družini smo se pogovarjali z njegovo mamo Majo Mehle, ki je pojasnila, da je Mihael osnovno šolo delal z levo roko, nogometa ni dolgo treniral: »Že kot otrok ni hodil noret ven, ampak je zlagal sestavljanke in lego kocke.« Doma je bil star računalnik, Mihael in njegova sestra sta igrala otroške računalniške igrice, pred 11 leti pa je izšla LoL, vanjo se je Mihael očitno zaljubil ter vse več časa posvečal igranju; na roko mu je šlo dejstvo, da se je njegov (naj)mlajši bratec rodil s srčno napako in da je morala mama ves čas posvetiti mlajšemu otroku: »Mesece sem bila zdoma, v bolnišnicah. Mož je bil v službi in skrbel za preostale tri otroke. Mihael je te igrice igral in igral.« Takrat je začel iz njega nastajati Mikyx (kot ima vzdevek v svetu e-športov).


Nato je prišla srednja računalniška šola; znanje je Mihaelu pomagalo, da je zaobšel starševske prepovedi igranja: »Mož mu je naštimal gesla pa da se stroj ob 22. uri ugasne. Ampak toliko časa se je izogibal preprekam, da smo mu nehali prepovedovati.« To je bil čas, ko je Mihael vse noči igral prek spleta: »To je bila težava, ker smo stanovali v kleti hiše staršev in so vsi otroci spali v eni sobi. Dve sestri sta spali, Mihael pa je igral in vpil soigralcem v mikrofon slušalk,« se spominja njegova mama Maja.
Čeprav Mihaelova mama zelo dobro obvlada strokovne izraze e-športov, vseeno pravi: »Ne spoznam se na ta svet, ampak tam so ga opazili. Ko je naredil prvo pogodbo, je bil še pol leta doma.«

Toda že takrat so ga povabili v nemško prestolnico, kjer je cvet e-športnikov; ti vse ljube dni trenirajo, torej igrajo igrico in so za to precej solidno plačani. Spletna stran Esports Earnings navaja, da je Mikyx v vseh letih igranja pospravil nekaj več kot 180.000 evrov – od tega slabih 160.000 evrov v lanski sezoni; najboljši zaslužijo tudi nekaj milijonov v karieri! In v enem od intervjujev za tuje medije je povedal, da za punce še nima časa.


Maja pravi, da je od sinovega 15. leta poslušala iste besede iz njegovih ust: »Že dve leti prej je govoril: 'Mami, ko bom star 17 let, bom šel v Nemčijo.' Na to sem rekla: Ti kar govori, daj ne bluzi.« Vmes opozori, da prihajajo iz vasi, kjer so take kariere še kanček bolj nedoumljive kot nemara v mestu: »Potem pa je prišel pri 17 letih in rekel: 'Mami, podpiši soglasje.' Pa nisem hotela, to je bil za nas šok, čeprav je to napovedoval,« se spominja. Nekaj tednov je trajalo pregovarjanje, mama pravi: »Mihael je tako vztrajal, da sem govorila z menedžerjem. Zanimalo me je, kje bo spal, kdo mu bo pral, take stvari.« Tudi drugi bližnji so navijali, da Mihaela spustijo v svet, naposled so privolili še starši: »Šel je za svojimi sanjami, ne samo s trebuhom za kruhom, za to ni bilo take potrebe,« preteklost ubesedi Mehletova.

Denar zanj ni edino vodilo

Mihael svojo profesionalno pot usmerja sam, med prestopi v ekipe mu denar ni edino vodilo, ga pohvali mama: »Ponujali so mu tudi višje zneske v zunajevropskih ekipah, ampak on pravi, da mora najprej v Evropi nekaj doseči. To se mi zdi pravilno, trdno je na tleh, kolikor si lahko v tem poslu, ne pa da bi pri 19 letih zagrabil Ameriko, pa ne ve, v kaj gre,« razlaga mama in mimogrede pohvali organizacijo ekip: »Tam je zaposlen, v službi, tečeta mu delovna in pokojninska doba, s pogodbo in pravicami.« Z zasluženim denarjem pa je pomagal tudi družini, da je ta v Čušperku dokončala hišo: »Ko je začel dobivati denar, sem ga vprašala, ali bi bila kakšna varianta, da pomaga. In je začel nakazovati, sploh nič ni hotel v zameno.«

Mihael še vedno dvakrat na leto pride domov: »Rad pride in rad je s preostalimi družinskimi člani. Letos smo se šli za novo leto družabne igre, ne pa ven žurat in gledat ognjemet.« Zelo je povezan s sestrami in bratcem: »V eni sobi so bili, saj so se morali zastopiti,« s kančkom hudomušnosti doda mama. In v pogovoru slišimo tudi podatek, ki bo zagotovo zanimal tiste starše, katerih otroci bi radi šli po Mihaelovi poti in jih doma prepričujejo o tem in onem: »Pri teh igricah je vedno treba nekaj dokupovati, a mi nismo nikoli nič kupovali. On je s svojo vztrajnostjo prišel do te stopnje.«