Pustna odločitev državnih revizorjev

Državna revizijska komisija DKOM je družbi 2TDK, ki je zadolžena za izvedbo gradnje drugega tira, naložila, naj pozove ponudnika za gradnjo mostu čez Glinščico MarkoMark Nival, da zamenja podizvajalca, če ta ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje v poslu. Spomnimo, družba MarkoMark Nival je na razpisu za gradnjo odseka drugega tira – mostu čez Glinščico – ponudila najnižjo ceno, a so na komisiji ugotovili, da eden od podizvajalcev družbe nima potrebne reference za izvedbo gradnje mostu. Podizvajalec je v dokumentaciji namreč predložil kot referenco podporni zid, ta pa glede na razpisne pogoje v resnici ni bil dovolj visok, zato so pri 2TDK ocenili, da je MarkoMark Nival ravnal sporno, in ga zaradi suma kaznivega dejanja poneverbe podatkov konec avgusta 2019 prijavili policiji.

Kavarniška odločitev

Če malce ponovimo, so pri MarkoMark Nivalu vseskozi trdili, da je zid dovolj visok, da so ga menda celo izmerili ..., medtem so pri 2TDK vztrajali pri svojem in pridobili strokovno mnenje, to pa je potrdilo, da zid ni dovolj visok oziroma da ni v skladu z zahtevami naročnika. Pričakovali bi, da se bo zgodba tu končala, da bo DKOM izbrala naslednjega najcenejšega izvajalca ali pritrdila MarkoMark Nivalu, da so njihove reference v redu. Pa se seveda ni.

DKOM je pred dnevi na veliko čudenje pravnikov in poznavalcev po šestih mesecih (?!) na podlagi drugega odstavka 81. člena zakona o javnem naročanju odločil, da mora ponudnik ne, denimo, dopolniti dokumentacijo, ker so v že odposlani pozabili recimo tri strani načrtov o urejanju okolice, kakšne barve bo ograja ... ipd., ampak naj pri MarkoMark Nivalu zamenjajo spornega podizvajalca, ki v svoji karieri še ni sezidal dovolj močnega in visokega podpornega zidu, pa bo.


DKOM se je za to odločil torej na podlagi 81. člena zakona o javnem naročanju, ki pravi: Naročnik mora od gospodarskega subjekta zahtevati zamenjavo subjekta, ki ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje ali v zvezi s katerim obstajajo obvezni razlogi za izključitev ... in tudi če v zvezi z njim obstajajo neobvezni razlogi za izključitev.

Na videz je člen morda podlaga za ravnanje komisije, ki se seveda sklicuje na evropske direktive, prakse, pri čemer, kot je pri nas običajno, kajpak ne izvemo, na katere direktive in katere prakse, a ugledni pravnik dr. Rajko Pirnat meni, da je uporaba člena v okviru ravnanja revizijske komisije nedopustna. »Določba v drugem odstavku člena je namenjena zamenjavi nekega konkretnega podizvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev in bi moral biti izključen, pri čemer pa ponudnik izpolnjuje pogoje. Nesprejemljivo pa je uporabljati ta člen tako, da se po tem, ko se ugotovi, da niti ponudnik niti podizvajalec ne izpolnjujeta pogojev, pozove, naj dopolnijo ponudbo, da bo postala dopustna.« Vredno je omeniti, da je revizijska komisija potrebovala kar šest mesecev za svojo nenavadno, bi rekli, precej kavarniško odločitev.

Zgodba o zakrilcih

Je ponudnik imel vse reference kot preostali ali jih ni imel? Spomnimo se na davni zaplet pri formuli ena, ko je zmagoval danes žal nesrečni Michael Schumacher in se je resnično vse vrtelo okoli njega. Na neki dirki so po zmagi izmerili zakrilca na njegovem bolidu in izkazalo se je, da so prevelika, in Schumacher bi moral biti diskvalificiran. Sprožila se je gostilniška debata, ali so res prevelika, preširoka za par centimetrov. Ob vsem denarju, ki se vrti v formuli, niso našli navadnega metra, s katerim bi rešili zaplet. Danes se zakrilc spomnimo kot nepomembnega incidenta, a je bil za formulo na trenutke v resnici zelo neugoden. Pa je vsakomur jasno, da Schumacher ni zmagoval zaradi dveh centimetrov preširokih zakrilc.


Nadvse neugodna je torej odločitev revizijske komisije. To namreč lahko pomeni, da bodo od zdaj vsi ponudniki na vseh razpisih lahko v primeru kakšnega svojega neustreznega podizvajalca pričakovali, da dobijo možnost zamenjave tega.
Po tej logiki seveda tudi velja, da lahko preostala prijavitelja – konzorcij Kolektor CPG, Riko in Pomgrad ter Godina gradbeništvo –, ki sta oddala dražji ponudbi, ne zahtevata, temveč zgolj pričakujeta, da ju revizijska komisija pozove, naj znižata ponudbo. Na naslednji razpis se bo tako lahko prijavil vsak, ki o gradnji mostov ve le to, da so cenejši kot predori in da so delovna dvigala izdelana tako, da plezajo po stebrih navzgor. Bomo po ponovnem pozivu že našli ustreznega.

Investicija za most čez dolino Glinščice je vredna 9,947 milijona evrov in je le uvod v zgodbo gradnje drugega tira, kjer bo morala DKOM ob enakih dejstvih odločiti enako. Ponudnikov bo neskončno. Naj nas to skrbi?