Pustne maske iz Zagorice: v mlin metali stare babe, ven prišle mlade (FOTO)
Poleg mačkar iz Ponikev so v Dobrepoljski dolini morda celo nekoliko bolj znane tiste iz Zagorice. Že leta 1944 je Tone Ljubič opozoril etnologa dr. Nika Kureta na posebne pustne šege v Dobrepoljski dolini, ki so med drugo svetovno vojno zamrle. Kuret je leta 1954 želel obuditi tudi te šege, ki jih je uničila vojna. V Zagorici je našel ljudi, ki so živeli za tradicijo svojega kraja.
Tako so se leta 1962 v Zagorici po prejšnjih skrbnih pripravah domačinov spet pojavile mačkare. Leta 1970 je nato sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje Helena Ložar Podlogar ponovno preverila stanje na terenu in opazila nekatere spremembe. Žal so mačkare v Zagorici po štirih desetletjih spet skoraj utonile v pozabo. Ponovno so se za njihovo obuditev odločili leta 2009, vendar se v domači vasi ne predstavljajo vsako leto.
V Zagorici se je praznovanje začelo v zgodnjih jutranjih urah z obrednim obhodom, med katerim je vsako hišo kot predhodnica obiskala manjša skupina mask, nadaljevalo pa se je s posameznimi dogajanji, ki so si skozi ves dan sledila kot slike, dejanja v ljudski igri.
Prilagoditi morajo tudi glasove
V pojočem dobrepoljskem narečju se začne tradicionalni obhod jajčarjev s prošnjo za darove. Maskiranci vedno govorijo s spremenjenim glasom ali pa le s kretnjami. To je staro pravilo. Drugo pravilo je, da se po starem lahko maskirajo samo fantje, ko jih sprejmejo v fantovščino. In ker je baba v žensko oblačilo preoblečen fant, mora seveda tudi glas prilagoditi ženskemu. Gospodinje jajčarje od nekdaj obdarujejo z jajci, poleg teh pa so tisti, ki so pobirali darove, dobili že tudi denar in, redkeje, steklenico žganja.
Medtem ko je vedenje ta lepih mačkar umirjeno, dostojanstveno, kar nekako gosposko, pa je njun spremljevalec grbec s frfotajočimi trakovi in dobrodušno strašljivim naličjem zelo živahen; povsod ga je dosti. Grbec spada med grde mačkare, s strašljivo, včasih živalsko masko, spet drugič s človeškim, grozljivo režečim se naličjem z velikimi, izbuljenimi očmi. Oblečen je v narobe obrnjen kožuh, ki si ga je prepasal z vrvjo, nanjo pa je obesil burovže, kakor na Dolenjskem pravijo kravjim zvoncem. Za klobuk si zatakne puranja, celo pavja peresa, okoli pa mu frfotajo pisani trakovi. Grbec je nekakšen varuh jajčarjev, ki odganja vsiljive otroke, v hišo pa nekoč ni smel vstopiti. Pozneje je bilo drugače: prvi je planil v hišo, in še preden se je gospodinja zavedela, ji je že izmaknil pehar jajc. Obhodi po hišah v skupinah so trajali skoraj do kosila. Obiskati je bilo treba prav vse hiše, ker sicer ne bi bilo sreče. Ne bi bilo prav, če se ne bi oglasili. Medtem so se na vasi že začele zbirati druge mačkare.
V Zagorici so bili liki ustaljeni. Mačkare, ki so se zbirale vse dopoldne, so vse, razen grbcev, umirjene. V stari šatrgi, pletenem vozičku, so nekoč po vasi vozili debelega, s slamo natlačenega kürenta – mačkaro, ki je imela od vseh najbolj dobrovoljno naličje. Zagoričani so poleg debelega kürenta že po prvi vojni iznašli nov pustni lik – nerodno bitje človeške podobe z dvema glavama in dvema rokama ter tremi nogami. Sprva debeluha – dvojčka še ni bilo v sprevodu. V sedemdesetih letih 20. stoletja so tudi ta lik obnovili in od tedaj je vedno sodeloval v pustnem sprevodu. Obe naličji sta si na las podobni, zato dvojčka.
Poročna povorka
V Zagorici so si omislili še en poseben lik – velikanko. Na konico moškega dežnika so spretno nataknili prikupno žensko glavo z rdečo ruto, čez dežnik pa so do tal okoli in okoli spustili belo rjuho. Fant pod rjuho odpira in zapira dežnik ter tako ponazarja težko, počasno ali hitro, nestrpno in neučakano dihanje žene, ki si je nenadoma zaželela moškega poljuba. Nesrečni mož – pritlikavec v primerjavi z njo – je moral s seboj nositi stol ali kar lestev, da je lahko hitro ustregel njeni potrebi in zahtevi.
Gospodinje jajčarje od nekdaj obdarujejo z jajci, poleg teh pa so tisti, ki so pobirali darove, dobili že tudi denar in, redkeje, steklenico žganja.
Medtem se je že pripravljal nov prizor: na sredo vasi sta mlinarja privlekla svoj mlin. V njem bosta babe mlela, zato je to babji mlin – vanj mečejo stare babe, ven pa pridejo mlade. Glavni mlinar je glasno vabil stare ženske v mlin, jim obljubljal, da bodo lepe in mlade, svojim možem v veselje. Eden od starcev podpira svojo ženo in jo potiska v mlin, drugi jo je prinesel v košu, tretji se z mlinarjem pogaja za ceno, kolo se glasno vrti, iz mlina letijo stare cunje in kosi plastike, sliši se ječanje. Na koncu ostane na vozu samo še zgrbljena starka – prestara in pretrda, da bi jo lahko zmleli. Na prizorišče privlečejo pripravo, v kateri bodo babo žagali.
Mlada dekleta so tu, prišla so iz mlina, treba jih je omožiti. Ob oživitvi mačkar so se svatje v zgodnjih popoldanskih urah razvrstili v poročno povorko. Iz vsega je nastal mimohod vseh pustnih likov. Na čelu je hauptman, nekakšen grenadir, v uniformi, z bleščečo čelado in vsabljo. Sledi mu četa vojakov v strumnem koraku. Za njimi belo oblečeni tovariši in družice, ki na pladnjih nosijo krofe. Nevesta ima čez obraz tančico, v rokah pa poročni šopek iz voščenih rož. Za njima se zvrstijo vse mačkare, od debeluhov, velikanke, jajčarjev z lepimi, raznobarvnimi kasturji in grbcev do starcev in stark, ki imajo v naročju dojenčke. Med ljudmi hodi mežnar, ki pobira denar, čisto zadaj, za sprevodom, pa gre mačkara z velikim naramnim košem, v katerem nosi v seno vstavljen glinen lonec – pomemben rekvizit pri vseh porokah.
