Pustno tradicijo dolgo skrivali pred drugimi (FOTO)
Kulturni praznik je bil v Slovenskem etnografskem muzeju že peto leto zapored pustno obarvan, saj so na posebni razstavi na ogled postavili pustne like iz Vrbice pri Ilirski Bistrici, katerih oprave je muzej odkupil v preteklem letu za svojo zbirko. Tokrat so se predstavili pustni navdušenci Kulturno-turističnega društva Vrbišće šjme.
V Ljubljano so prišli oblečeni v svoje tradicionalne pustne like. Priložnostna razstava, ki bo na ogled do 19. marca, predstavlja sedem celotnih pustnih oprav vrbiških šem. To so beli in črni lovec, par belih šjm, ciganka in cigan, kot pravijo v Vrbici, in medveda, poleg bodo še fotografije drugih pustnih likov ter različna kopita za izdelavo usnjenih obraznih mask.
Dežela ob reki Reki je bila za raziskovalce pustnega izročila dolgo precejšnja skrivnost, čeprav ima dolgoletno tradicijo. Vrbičani so ga namreč dolgo hranili le zase, dokler se niso leta 1998 odločili, da se predstavijo na karnevalu na Ptuju.
Priprave na pustne dni ustvarijo med Vrbičani posebno razpoloženje. Vso šjmsko obleko izdelajo sami in se pri tem strogo držijo izročila. Za izdelavo larf uporabljajo posebno tehniko, ki jo obvlada le nekaj domačinov in za katero je potrebne nemalo ročne spretnosti. Vsak lik ima svojo zgodovino, vse je povezano z življenjem domačega okolja, z izkustvom posameznika, četudi še iz časov, ko so kot vojaki služili vojsko v italijanskih kolonijah.
1998. so se predstavili na Ptuju.
Boj med svetlobo in temo
Njihove maske so nenavadne, izdelane iz ovčje kože, ki jo namakajo v vodi, da je mehka in voljna, nato jo napnejo in pritrdijo na oblikovan les ter pustijo, da se osuši in tako obdrži obliko modela. V to osnovo izrežejo odprtine za oči in usta, dodajo obrvi, trepalnice, po potrebi brke, nato vsak lik dobi še ustrezno poslikavo.
Sprevod vrbiških mask, ki ga pripravijo vsako leto na pustno nedeljo, je dolg in pisan. V Vrbici bomo našteli okoli šestdeset različnih likov. Kot celota se delijo v dve simbolni skupini: bele in črne šjme, ali kot pravijo, na gosposke in njihove podložnike, ki so kmetje in delavci. Gosposke hodijo zelo dostojanstveno, držijo se pod roke, kot da so na promenadi, pred vsiljivci pa jih varujeta policaja. Etnologinja Helena Ložar Podlogar razlaga, da sta največja posebnost vrbiških šjm veličastna beli in črni lovec (beu in črn louc), ki s svojo preobleko že na zunaj izžarevata dvojnost maske v obliki človeka z živalskim naličjem. Lahko ju razumemo kot dva nasprotujoča si pola, kot simbolni boj med svetlobo in temo, med zimo in poletjem, med dobrim in zlim.
Vse druge črne šjme nastopajo kot velika družina dveh tradicionalnih likov – ta starega in ta stare, in kot pravijo v Vrbici, sta to uoče in moma. V sprevodu podložnikov sta vodilni šjmi dostojanstvenega videza. Zanju je značilna zelo velika, pisana in raztrgana, še iz starih časov podedovana marela z bambusovim ogrodjem, s katere visijo kosi živalskih kož. Sledi številna kmečka družina, v kateri so orači, siv in rjav osel, gonjač, pa sejalec, mlatiči, gozdni delavci, jagri. Tu je še nekaj kmetov in kmetic s poljedelskim orodjem in košarami, pa velika ženska, ki v višino za pol telesa štrli nad ostale, predstavniki različnih poklicev in seveda bledoličen plešast pater, dva hudiča in cuprnica, na čelu sprevoda pa mož s praporom, na katerem je izvezen emblem, in za njim edina rastlinska maska – bršljinar.
Vrbičani svojemu pustovanju pravijo kar nemo gledališče, tega po tradiciji sklenejo s skupinsko fotografijo, pač po edinem ohranjenem dokumentu iz leta 1935, ki zgovorno potrjuje njihovo dolgoletno tradicijo.
