Računovodkinja Vlasta je zavrtela čas nazaj (FOTO)

Upokojena računovodkinja Vlasta Gorup iz Sežane, sicer pa doma iz Matavuna, z območja svetovno znanih Škocjanskih jam, ki so pod Unescovo zaščito, je zase in za številne domačine, sošolce in še živeče učitelje zavrtela čas nazaj.

Učenci zadnje generacije v šolskem letu 1961/62 FOTO: Osebni arhiv

»Kadar spomnim se otroških srečnih dni, ta razstava mi spomine mnoge obudi,« je bilo nekakšno geslo ob odprtju razstave in predstavitvi knjige z naslovom Spomini na škocjansko šolo, ki so jo odprli in predstavili tako v stari osnovni šoli v Škocjanu, kjer je danes sedež Turističnega društva Škocjan, kot v divaški knjižnici ob 60-letnici zaprtja šole v Škocjanu.

V mesecu in pol zbrala gradivo

Številni zbrani so čestitali avtorici, ki je v mesecu in pol zbrala obsežno gradivo in pripravila domoznansko knjigo in razstavo, z opravljenim delom pa omogočila veliko veselje, da se lahko bralci in obiskovalci zazrejo v spomine na srečne otroške dni. Prireditev, ki jo je z glasbenimi vložki popestril domači harmonikar Rok Gombač, je v divaški knjižnici vodila marljiva knjižničarka Tanja Bratina Grmek. Avtorici, ki je junija 1962 v škocjanski šoli zaključila prvi razred, sta se pri obujanju spominov pridružila še njena (in hkrati zadnja) učiteljica (v Škocjanu) Vilma Žnidarčič (85 let) in dolgoletni ravnatelj OŠ Divača Jože Pernat (95).

»V šolskem letu 1961/62, ki je bilo zadnje leto šolanja učencev v škocjanski šoli, nas je bilo samo šest učencev, v 2. razredu pa le štirje iz Matavuna, Brežca in Dan. Manjše število otrok je prav gotovo botrovalo temu, da so se zaprla vrata dvorazrednice, kjer je ena učiteljica hkrati poučevala dva razreda, učenci pa so nadaljevali šolanje na divaški osnovni šoli. Letos mineva 60 let od njenega zaprtja, zato sem želela obuditi spomine na šolanje v Škocjanu.

Na medmrežju sem zasledila fotografijo, ki jo je leta 1961 posnela Marija Sonnoli, rojena Naglas, vnukinja učitelja Albina Štreklja (1866–1932), ki se je s Krasa preselil v Škocjan in poučeval od 1897. do predvidoma 1922. (do prihoda italijanskih učiteljev oziroma uvedbe italijanskih šol po Gentilijevi šolski reformi) ter je veljal za zelo strogega, a je bil razgledan tudi na drugih področjih. Svetoval je kmetom pri setvi, cepljenju sadnih dreves in podobno, bil je velik ljubitelj rož in je imel pravi park vrtnic pred svojo hišo v Škocjanu. Sama sem našla še nekaj starih dokumentov in fotografij in začela obiskovati in intervjuvati bivše sošolce. Žal se je precej dokumentov ob pospravljanju starih hiš in selitvah izgubilo, zvezkov zavrglo in uničilo,« pravi Gorupova, ki ji je kljub temu uspelo zbrati arhivske listine in fotografije, ki so predstavljene tako na razstavi kot v knjigi, ki jo je v nakladi 100 izvodov tiskala divaška tiskarna Mljač, izid pa je omogočila občina Divača z županjo Alenko Štrucl Dovgan.

Škocjan na stari razglednici FOTO: Osebni arhiv

Po podatkih, ki jih je po šolski kroniki zbrala upokojena zgodovinarka koprskega Pokrajinskega muzeja Vlasta Beltram, naj bi bila šola v Škocjanu ustanovljena 18. aprila 1845, sprva kot »šola na silo«, leta 1880 pa postane redna šola. Po pisanju Jasne Majde Peršolja naj bi se tudi v Škocjanu ustanovila nedeljska šola ob ustanovitvi župnije v Rodiku. Poučevali so kaplani, najpomembnejši je bil verouk, učili pa so tudi računati, brati in pisati. S kredo so pisali na tablico. Najstarejše spričevalo datira v leto 1882, najstarejša fotografija, na kateri so predstavljeni šolarji z učiteljem Albinom Štrekljem pred škocjansko cerkvijo, pa v leto 1914.

Lepi spomini ostajajo

Gorupova je opravila več kot 15 razgovorov z bivšimi učenci ali njihovimi potomci. Najstarejša še živeča šolarka iz škocjanske šole je bila Dora Valenčič - Očerinova iz Dan (1923.), najmlajša pa letnik 1955. Starejši prebivalci, rojeni med obema vojnama, se se živo spominjajo pomanjkanja in težav pri učenju v italijanskem jeziku, saj je bila na tem območju Italija in je vladal fašizem. Kljub težkim časom je nekaterim uspelo nadaljevati šolanje na srednjih šolah in fakultetah in opravljati odgovorne naloge v svojem poklicu.

Nekateri imajo vseeno lepe spomine na šolanje in mladostno razigranost, čeprav so v šolo prihajali pomanjkljivo obuti, oblečeni in premraženi ter so se stiskali okoli peči, da bi se segreli in posušili, medtem ko jim je tovarišica čitala pravljico. Mlajši pričevalci, rojeni med 2. svetovno vojno in po njej, pa so občutili še materialno pomanjkanje, a so bili vseeno otroško razpoloženi in so kakšno ušpičili.

Potem ko je Žnidarčičeva povedala presenetljivo zgodbo, kako je spekla (uničila) nove čevlje v peči (z namenom, da bi jih posušila), je prof. Pernat povedal, da se je pouk v dvorazrednicah izkazal za zelo uspešnega, saj so se učenci navadili na samostojno delo. Avtorici knjige in razstave Vlasti Gorup, ki je z možem Stojanom tudi uspešna fotografinja in dosega lepe uspehe, je čestital tudi predsednik sežanskega Foto kluba Žarek Igor Petaros. Razstava bo na ogled do konca decembra.