»Rad je pil, rad me je lasal, sinu pa dovolil, da me tepe«

Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček, lepša dneve starostnikom in brezdomcem, hkrati pa s srce parajočimi izgodbami opozarja na bedo in grozote, ki jih slovenski starostniki zaradi hude revščine trpijo. Kruto otroštvo in nato še odraslo življenje je doletelo zdaj 78-letno Tilko.



Zaradi revščine doma so jo poslali v rejništvo k bogatim kmetom, še preden je shodila. Nič lepega se ji ni zgodilo vse do dneva, ko se je srečala s člani društva Humanitarček, ki so ji izpolnili vseživljenjsko željo, da bi lepo dišala.

»Tilka nas je težko sprejela, moških se še vedno boji. Nikakor se ni mogla otresti 'grde smrde' – mimogrede, je ena najlepših starostnic, z dolgo sivo kito, z modrimi očmi –, zato smo ji lani omogočili 'spa dan'. S frizerjem, kopanjem ... In ko smo ji podarili stekleničko olja za telo, je bila 30 let mlajša.«

Njeno izpoved objavljamo v celoti (nelektorirano):

Jaz sem Tilka, Cilka, skrajšano od Cecilija (zavetnice glasbe, veselja). V resnici pa sem »Grda smrda«. Staršev se ne spomnim. V rejo so me dali, še preden sem se naučila hoditi. Gori, v hribe. H bogatim kmetom, ki so imeli živino, pa traktor, pa njive. Mogoče so mislili, da mi bo boljše, ker so bili revni. Ne vem, če mi je bilo.

Od malega sem delala pri njih na gruntu. Se spomnim, da sem imela za svoj peti god od lušenja koruze tako žuljaste roke, da mi je tekla kri po papirju z darilom. Tak bel je bil, rejna mama so vanj zavijali klobase po kolinah. Medvedka so mi dali, od moje sestre. Kri ga je umazala, rejna mama me je zlasala in mi ga vzela. To je bilo moje edino darilo.

Pri sedmih sem že morala okopavati njivo celo rižo, pobirati krompir, pri devetih pa že sama obračati travo na travniku. Pri desetih sem znala delati klobase, zraven sem mogla biti, ko se je klalo. Z eno od »sester« – Marico – sva morali vedno čupat kurje perje. Veliko sem bruhala, pa so rejni ata znoreli, me natepli, tudi po glavi: »Ženska mora znati delat, če ni lepa. Kdo jo bo pa ženil?« Pa sem morala potem celo noč čupat perje iz kur. Ko jo zakoljejo, jo pokropajo. Da gre perje dol, ampak moraš delat hitro. Še čutiš, kako včasih utripa kokoška. Pokropane roke imaš, polne mehurjev, ker je vroče perje, pa za nohti črno od krvi.

Sošolci so me vedno klicali Grda smrda. Včasih sem rejni mami ukradla ta dišečo žajfo, da sem se zdrgnila, samo ni pomagalo. Po kurah in štali so mi smrdeli lasje. Take dolge, čupave, skodrane sem imela. Pa sem se enkrat ostrigla, da bi manj smrdeli. Se hujše so me zafrkavali, pa še rejni ata so me dobro natolkli. Bilo nas je pet otrok. Dva ta prava, ostali pa rejni. Onadva sta dobivala vedno kruh z marmelado pa med. Ob nedeljah pečeno kuro. Mi smo dobivali, kar je ostalo, da se ni frokalo. Tudi na visoke šole sta šla, mi trije pa smo bili bolj za delo. Marica je umrla pred petnajstim, sušica jo je nesla. Sem jaz delala potem še njeno delo. Ona je bila za vrt, za pletje.

Ko sem bila stara sedemnajst, so mi rekli, da se moram že malo oženiti. Grda smrda ne more vedno biti doma. Rejni ata me je peljal h gostilničarju, star je bil štirideset. Debel, mastni lasje. Ni se mi dopadel. Ampak me je rejni ata kar tam pustil. »Za doma bo dobra,« pa me je ženil. Ni bil dober mož. Delala sem v gostilni, cele dneve. Doma pa še za njega. Rad je pil, rad me je lasal. En sin se nama je rodil. Njega pa je imel rad. Če sem zažgala krompir, mu je dovolil, da me udari. Črnivke (modrice, op. ured.) so bile moja vsakdanja stvar. Grda smrda si ni zaslužila kaj več. Vesela sem bila, ko je šel sin v šolo. Ene pesti manj doma. Ampak je mož še več pil. Tudi druge ženske je imel, kupoval jim je dišeče žajfe. Meni je dal samo šmir žajfo, da se umijem. Koža je po njej rdeča. Peče. Pa še smrdiš.

Potem je zbolel za rakom na slinavki. Hitro ga je pobralo, star je bil oseminsedemdeset. Po pogrebu je sin pobral televizijo, pa zlatnino, da je njegovo. Gostilno je prodal, da bo dal denar svojim otrokom. Jaz sem morala v majhno sobo, tam na robu mesta. Zdaj pospravljam po hišah in pomagam na kmetih, da si plačam stroške. Samo nimam avta, ne morem več na grunte. Stroški pa so vedno dražji. Ljudje pa nočejo, da jim pomagaš.

Zdaj jih imam jaz oseminsedemdeset, dobim 280 evrov penzije. Vnukov nisem videla že dvajset let. Dva imam, fanta. Ampak sta kot sin. Njuna mama, snaha, je tudi velikokrat hodila s črnivkami. Smili se mi. A ne vem, če je še živa. Zdaj, 22. novembra, imam god. Grde smrde ni v kolendarju, zato praznujem na Cecilijo. Danes zaštrikam še zokne, da jih prodam sosedom in si potem kupim polento, cuker in malo mleka. Da se posladkam. Več ne gre za pet evrov. Si naredim tako polento, s cukrom. Je skoraj kot torta.

Vedno slabše vidim, ne vem, kako bom drugo leto. Pa roka se mi trese. Nimam več črnivk po obrazu, imam jih pa po kolenih, nogah. Velikokrat padem, se potolčem. Rada bi enkrat dišala, tako fejst. Pa lase imela lepe. To se še da, nikoli pa ne bom mogla česati vnukic, jim pravljic govoriti. Pa bi rada. Ampak Grda smrda vseeno to lahko. Zakaj pa so sanje?

Epilog zgodbe: Tilka je našla angela Ano in Marka

Za Tilko je društvu Humanitarček povedala njena soseda, ki je pri njej kupovala nogavice. Na koncu jih je imela že toliko, da jih je podarila društvu za brezdomne.

»Ker je bilo njeno stanovanje v bloku brez dvigala, v mansardi, smo vedeli, da tako dolgo ne bo šlo. K sebi sta jo vzela Ana in Marko, lastnika gostilne v primorskih gričih, oba s pokojnimi starši, ki sta nam pisala, če poznamo kakšno osebo brez strehe. Potrebovali smo precej časa za selitev. A ko je mali Jon obiskal Tilko s sestrico Tio in sta ji vprašala, ali bo njuna babi, smo že pakirali. Tilka ima sobo, kopalno kad. Pomaga jima okrog gostilne, najraje kuha bograč, svetoven je. Igra se z Jonom, Tio uči štrikati. Sama pravi, da sta jo posvojila, kot babico,« je zapisala Ninna Kozorog, ki se je zahvalila zakoncema za neopisljivo srčnost. 

Kako društvu pomagati, si lahko preberete na spletni strani www.humanitarcek.org.