Rajski vrtovi so dediščina Marije Terezije

Na upravi Kozjanskega parka pripravljajo že drugo vrednotenje travniških sadovnjakov po celotnem Obsotelju, kar bo v resnici prvo celovito, analitično vrednotenje, saj je bil popis v letih 2011 in 2012 pravzaprav le poskus beleženja te neprecenljive dediščine in je zajemal samo posamezna območja.
 

Tri leta

Kot je povedal mag. Adrijan Černelič, je bil ta prvi popis podlaga za izdelavo strategije upravljanja travniških sadovnjakov na Kozjanskem, kjer so visokodebelni sadovnjaki s starimi sortami jablan edinstveni in najbolj ohranjeni v Sloveniji.

Černelič nam je povedal, da bo vrednotenje celotnega območja trajalo tri leta in je nujno, saj pravzaprav ne vedo natančno, koliko dreves travniških sadovnjakov je na območju Kozjanskega in v kakšni kondiciji so.

»Sedanje ocene o površini in številu dreves so dejansko zelo približne in temeljijo na preprostem izračunu, ki ga lahko opravimo na podlagi podatkov rabe kmetijskih zemljišč. Od tod vemo, da imamo okoli 470 hektarjev sadovnjakov s 50 do 200 drevesi na hektar. Če te hektarje pomnožimo s srednjo vrednostjo 100, dobimo skoraj 50.000 dreves,« pojasnjuje Černelič in hkrati opozarja, da se kulturna krajina Kozjanskega vseskozi spreminja, zato bodo natančno sliko imeli šele čez tri leta.


Podatki rabe kmetijskih zemljišč namreč ne upoštevajo denimo sadnih vrtov okoli hiš in domačij, ki so na Kozjanskem tradicija že od Marije Terezije, ki je v 18. stoletju po hudi lakoti zaukazala zasaditi okolice domačij z različnim sadnim drevjem, da bi se izognili morebitnim pozebam, sušam ... in posledično lakoti.
 

Nove sorte

Černelič meni, da se površina sadovnjakov od zadnjega popisa pred desetimi leti ni nevarno skrčila. Bolj je vprašanje, ali gozdno sadno drevje, ki dobesedno raste v gozdu, še smemo šteti za sadovnjak. Drugi problem je obnavljanje sadovnjakov.

»Večina jablan kozjanskih travniških sadovnjakov je bila zasajena po vojni, kar pomeni, da so drevesa stara 70 let in so v terminalni fazi za jablano zelo stara. Starejših, denimo starih 100 let, je le par.«


Černeliča smo vprašali, kako to, da so 70 let stare jablane stare, medtem ko na Kozjanskem rastejo hruške, ki so bile zasajene dejansko v času Marije Terezije. »Gre za ključno razliko med vrstama. Medtem ko ima jablana, poenostavljeno povedano, mehkejši les in precej prej ostari, imajo hruške trd, žilav les in preživijo stoletja.«

Da bi izdelali popolno evidenco visokodebelnih, travniških sadovnjakov, kjer so do zdaj definirali nič manj kot 110 sort jabolk in 60 sort hrušk, naprošajo lastnike k sodelovanju. »Z informacijami o številu dreves in velikosti sadovnjaka, pridelku in bodoči rabi nam bodo pripomogli k celoviti sliki te edinstvene slovenske dediščine na Kozjanskem,« poziva Černelč in hkrati priznava: »V parku se že 20 let ukvarjam s sadovnjaki in jih proučujem, pa moram reči, da vseh še nisem videl, zato ob vrednotenju pričakujem, da bomo našli še nekaj neznanih, novih sort.«
 

Carjevič leta

Zaradi starosti in tudi opuščanja tradicionalnega kmetovanja po Černeličevih besedah starejša sadna drevesa odmirajo, propadajo in so v slabem fiziološkem stanju. »Na takšnih drevesih ne moremo vsako leto pričakovati rednega in obilnega pridelka. Cenimo pa jih, ker so zaradi raznolikosti življenjskih prostorov med najpomembnejšimi za ohranitev predvsem številnih živalskih vrst.«


In res, travniški sadovnjaki na Kozjanskem delujejo kot rajski vrtovi. Povešene, kuštrave krošnje dajejo kulturni krajini poseben lesk. Kako velik pomen pripisujejo v parku ohranjanju travniških sadovnjakov, pove vsakoletna razglasitev carjeviča leta ob prazniku kozjanskega jabolka za najlepše urejen in ohranjen travniški sadovnjak. Zadnji carjevič 2019 je postal kmet Franc Lupšina iz Bistrice ob Sotli.