Ravnatelj osnovne šole: Vse več je priseljencev, to vpliva na kakovost dela v šoli

Vključevanje učencev priseljencev na Osnovni šoli Milojke Štrukelj Nova Gorica

Statistika iz šolske svetovalne službe:

V šolskih letih 1999/2000 do 2003/2004 so na OŠ Milojke Štrukelj začeli prihajati posamezni učenci priseljenci iz različnih držav: iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, Ukrajine, Rusije, Kitajske,…

V šolskih letih od 2004/2005 do 2007/2008 se je število učencev priseljencev povečevalo – od 9 do 15 na novo vključenih v posameznem šolskem letu. Prevladovali so učenci iz Makedonije in Kosova.

Od 2008/2009 do 2018/2019 se je letno na novo vključilo okoli 30 učencev priseljencev, večinoma iz Bosne in Hercegovine, Kosova in Makedonije.

V letih od 2015 do 2020 smo letno v prvi razred vpisali od 10 do 15 otrok s tujim državljanstvom. Večina teh otrok je pred vstopom v šolo že obiskovala vrtec v Sloveniji, zato imajo manjše težave z razumevanjem slovenskega jezika kot ostali priseljenci.

V letu razglašene epidemije 2019/2020 smo imeli 18 priseljencev. V šolskem leto 2020/21 je prišlo 24 učencev, v šolskem letu 2021/22 kar 41 priseljenih učencev.

V letošnjem šolskem letu pa imamo 36 učencev priseljencev. Priseljevanje učencev poteka skozi celotno šolsko leto. Zadnja učenka, ki se nam je pridružila, je prišla iz Srbije, v februarju 2023.

Osnovno šolo Milojke Štrukelj obiskuje 20 % učencev, ki so priseljeni (status tujega državljanstva).

V tem šolskem letu Osnovno šolo Milojke Štrukelj obiskujejo učenci, ki prihajajo iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Kosova, Ukrajine, Avstralije, Italije in Kube. Število učencev priseljencev na naši šoli se iz leta v leto veča.

Za novo šolsko leto imamo že napovedanih 5 učencev, od tega dve učenki v prvi razred iz Makedonije in Tajske.

Učenci priseljenci so popolnoma izgubljeni, saj so bili iztrgani iz svojega okolja in se znajdejo v sredini sošolcev, ki jih včasih šikanirajo in ne sprejmejo, kot bi si vsi želeli. Potrebnega je veliko truda s strani šolske svetovalne službe in učiteljev, ki ob različnih priložnostih (razredne ure, delavnice, projekti) oblikujemo okolje, da pride do vključitve v novo sredino. Zaradi naraščanja številk nam zmanjkuje moči ter sredstev, da bi priseljenim omogočili pogoje, ki jih potrebujejo. Večina nima računalnika, delovnih zvezkov, šolskih potrebščin, … Starši potrebujejo pomoč pri izpolnjevanju različnih obrazcev za finančno pomoč, dokumente, urejanje statusa, prehrano itd. Ne znajo uporabljati računalnika ter so računalniško nepismeni (prijava na prehrano, izbirni predmeti, sporočanje odsotnosti…)

Na tej točki vidimo vlogo lokalne skupnosti (občine), da nam priskoči na pomoč. Naš predlog je, da učence na šole enakomerno prerazporedi mestna občina. S tem bi bile šole v okolici enakomerno obremenjene in bi imeli učenci in učitelji enake možnosti za napredovanje in pomoč. Zaradi porasta števila priseljencev v zadnjih letih in trenutnega deleža priseljencev na šoli pričakujemo, da šola pridobi poseben status. To pomeni dodatno kadrovsko okrepitev tako učiteljev kot svetovalne službe.

Sedaj imamo v šoli vpisanih 843 učencev, ki so razdeljeni v 35 oddelkov. Učenci priseljenci niso enakomerno razporejeni po oddelkih, ker so različne starosti in se lahko koncentrirajo v generaciji. Tako smo se znašli v situaciji, ko imamo v oddelku tudi po 11 priseljenih otrok.

Poleg teh učencev imamo visok delež učencev s posebnimi potrebami, cca. 60 z odločbami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje pouka.

Ko govorimo o otrocih priseljencih, se moramo zavedati, da gre za otroke, ki so bili primorani popolnoma zamenjati svoje znano, domače okolje − prijatelje, šolo, ljudi, ki jih poznajo ... Vso domačnost svojega okolja so zapustili in prišli v popolnoma novo, neznano okolje, ki so ga prej videli samo na fotografijah. Toda ne samo to: otroci priseljenci niso zapustili samo svojega kraja, ampak so prišli v novo državo, kjer govorimo jezik, ki ga ne razumejo, tukaj nimajo prijateljev niti znancev. Opažamo, da se vse te okoliščine na otrocih različno odražajo: doživljajo stisko, pritisk in strah, nekateri potrebujejo veliko časa, da sploh spregovorijo, kaj šele, da si najdejo prijatelje, so pa seveda tudi taki otroci, ki pri vključitvi v oddelek in usvajanju slovenščine nimajo posebnih težav.

Ker prihajajo iz drugačnega kulturnega okolja in so po naravi bolj impulzivni pri reševanju konfliktnih situacij, se srečujemo z nestrpnostjo, medvrstniškim nasiljem, obračunavanjem z vrstniki iz drugih šol, kar terja od nas dodatno delo.

Z njimi se veliko pogovarjamo o odnosu med spoloma, načinom življenja, načinu reševanja konfliktov, komunikaciji, izvajamo preventivne delavnice, razgovori s starši.

Starši večinoma ne govorijo slovensko. To lahko trdimo za skoraj vse družine, ki so albansko govoreče. Prve stike običajno urejajo očetje, ki že nekaj časa živijo v Sloveniji, nato se jim pridruži celotna družina. Očetje po vpisu v šolo niso več prisotni, saj njihov delavnik traja od jutra do poznega popoldneva. Matere s šolo slabo sodelujejo, ker ne obvladajo jezika. Tudi po več letih bivanja v Sloveniji ne govorijo slovensko. Le redke uspemo motivirati, da se aktivno vključijo v tečaj slovenščine v Mladinskem centru Nova Gorica.

Ker imajo težave pri sporazumevanje v slovenskem jeziku, se starši učencev priseljencev pogovornih ur in roditeljskih sestankov ne udeležujejo v veliki meri, pa tudi komunikacija  preko orodja e-Asistent poteka zelo okrnjeno. Za izboljšanje sodelovanja med starši in šolo nujno potrebujemo prevajalca, saj se sicer staršem ne uspemo približati. Tako bi občutili, da so slišani, da so tudi oni za nas enaki.

Večina staršev ne pozna našega šolskega sistema ter reda (najava odsotnosti, pisanje opravičil, odjava kosil ter malice, prijava jutranjega varstva ter odhodov iz šole, šola v naravi, strokovne ekskurzije, možnosti nadaljnjega šolanja, reševanje konfliktov, uporaba mobilnih telefonov …). Vse to od učiteljev in šolske svetovalne službe terja veliko dodatnega dela.

Veliko je učencev priseljencev, ki so na našo šolo prišli pred tremi ali več leti, pa bi še vedno potrebovali učno pomoč, a jim je žal ne moremo zagotoviti. To je tudi razlog, da se učni standard niža, ker ne uspemo zagotoviti običajnega tempa šolskega dela. Ti učenci višje razrede OŠ ponavljajo ter mnogi od njih osnovnošolsko obveznost končajo v 8. razredu, ker zaradi jezikovnih ovir ne uspejo doseči minimalnih standardov znanja.

Pri njih je velik problem, ker za praznike odidejo v svojo matično domovino za več časa. Starši ne poskrbijo, da imajo učenci ob povratku v šolo urejene zvezke in so pripravljeni na delo. Učenci niso na tekočem s snovjo in se kopičijo negativne ocene. V tem času zamudijo pouk tečaja slovenščine, dopolnilni pouk, razlago, udejstvovanje na dejavnostih in druženje.

Na šoli je veliko učencev, ki nimajo več statusa priseljenca, a imajo vseeno težave z razumevanjem in tvorjenjem slovenskega jezika.

Šola je pogosto prva ustanova, ki jo po prihodu v Slovenijo spoznajo otroci priseljenci in njihove družine. Zaposleni na OŠ Milojke Štrukelj se zavedamo, da je pri vključevanju otrok priseljencev zelo pomembno tudi lokalno okolje. S povezovanjem in sodelovanjem z organizacijami v lokalni skupnosti se na šoli trudimo, da otroci in tudi njihove družine krepijo občutek pripadanja in povezanosti tudi širše v lokalnem okolju. Učence in starše spodbujamo, da se vključujejo tudi v začetne in nadaljevalne tečaje slovenščine, ki jih izvajajo na  Mladinskem centru Nova Gorica. Po potrebi jih napotimo v Dnevni center Žarek (CSD), kjer jim nudijo učno pomoč, aktivno preživljanje prostega časa, svetovanje, navezovanje stikov, medsebojno druženje idr. Sodelujemo tudi z Ljudsko univerzo Nova Gorica.

Na šoli se trudimo, da bi učenci priseljenci čim bolje in hitreje vključili v šolsko in lokalno okolje. Bojimo se, da nam zaradi porasta, ki smo ga opisali, ne bo več uspelo zagotoviti optimalnih pogojev. Zavedati se moramo, da so na šoli tudi drugi učenci, ki potrebujejo našo pozornost ter posebne pristope.

Svetovala služba Osnovne šole Milojke Štrukelj Nova Gorica