Ravnateljica OŠ: Učenci se ne tuširajo, a to je še najmanjši problem

Romsko prebivalstvo je dostikrat odrinjeno na skrajni drob družbe. S 'Cigani' se večina državljanov ne ukvarja in veljajo za kriminalne združbe. Ker uradnih številk ni, saj ni pravne podlage za zbiranje podatkov o narodnem oziroma etničnem poreklu, je z dejstvi težko operirati. V popisu prebivalstva leta 2002 se je za Roma opredelilo 3.246 državljanov Slovenije, po neuradnih številkah jih v Sloveniji živi okoli 10.000.

Romi že stoletja živijo med nami in veljajo za eno izmed posebej ranljivih skupin. Večina se jih preživlja s socialno pomočjo in z otroškimi dodatkih, živijo pa tudi v razmerah, ki niso niti primerne niti varne za bivanje. V nekaterih občinah so Rome »legalizirali«, drugod se še vedno preživljajo kot njihovi predniki pred stotimi leti.

V OŠ Leskovec se učenci lahko pred prihodom v razred stuširajo

Presenetljiv je podatek, da imajo v nekaterih slovenskih šolah, ki jih obiskujejo romski otroci, še vedno nameščene kopalnice oziroma pralnice, v katerih se lahko učenci pred poukom (prostovoljno) stuširajo in dobijo čiste obleke. Ena od takih šol je Osnovna šola Leskovec pri Krškem, ki jo obiskuje 90 romskih učencev. »Največje romsko naselje pri nas je Kerinov Grm (velja za največjo gostoto prebivalstva med vsemi naselji v Sloveniji). Tam imajo družine že vodo in elektriko in odkupljena zemljišča od občine. Najslabše razmere so v Straži pri Raki, ki je naselje sredi travnika. Tam družine in otroci nimajo ne vode ne elektrike, zato se otroci ne morejo umivati. V Drnovem in Lokah so razmere boljše in za higieno poskrbijo doma,« nam je pojasnila ravnateljica OŠ Leskovec pri Krškem Jožica Repše.

Če se starši ne tuširajo, se tudi otroci ne

»Šola ima kopalnico že tri desetletja, zato je v v našem okolju in med starši nekaj čisto vsakdanjega in razumljivega. S tem otrokom omogočimo možnost enakovrednega ustvarjanja socialnega stika z vrstniki in vključenosti v razred. Konec koncev otroci niso krivi, da nimajo možnosti, da se uredijo doma oziroma da doma opravijo vsakodnevno osebno higieno,« pojasnjuje Repšetova. Dodaja pa: »Če se starši ne tuširajo, se tudi otroci ne. In če doma nimajo kopalnice, je zato nekaj povsem običajnega, da se stuširajo v šoli.« V kopalnici imajo zaposlenega tudi gospodinjca (delovno mesto: gospodinjec), ki je romsko govoreči  in ki učence zjutraj sprejme ter jim pomaga pri dnevni higieni, hkrati pa jih tudi zjutraj uvede, da je prehod iz naselja v šolo nekoliko lažji. Kopalnica je sicer namenjena vsem učencem, a neromski otroci s higieno nimajo tolikšnih težav, da bi jo potrebovali.

Težava številka 1: Neodzivnost staršev

Ravnateljica osnovne šole opaža bolj pereče in trdovratnejše težave, kot je higiena otrok, ki so jo skozi leta že usvojili. »Največja težava je neodzivnost staršev. Kljub temu da opazimo pri posameznih učencih problem, ki ga moramo rešiti skupaj s starši, se ti le redkokdaj odzovejo in pridejo na pogovor v šolo. Seveda so med njimi tudi redke izjeme,« pojasnjuje Repšetova in pohvali tiste starše, ki svoje prvošolčke pospremijo v šolo in pridejo ponje. Kot zgled navaja predvsem starše iz Drnovega in Lokev, medtem ko je za ostale učence organiziran prevoz.

Če krožijo govorice, da občina plačuje organizirani prevoz za romske otroke zato, da ti ne bi na poti storili kakšne neumnosti oziroma da bi prišli do cilja, torej do šole, pa Repšetova ugotavlja, da je prevoz nujen, saj živijo dlje od šole in nimajo vsi starši prevoznega sredstva. Hkrati pa ocenjuje, da je manj bega iz šol, kot ga je bilo nekoč. »Včasih smo imeli veliko bega, kar pomeni, da so otroci sicer prišli do šole in nato pobegnili v trgovino in drugod. A tega že nekaj let ne opažamo več,« pravi Repšetova.

Težava številka 2: Neznanje slovenščine, slab učni uspeh

Za romske otroke je prehod v šolo zahteven zalogaj, saj v vrtec ne hodijo in šele v šoli začenjajo spoznavati slovenski jezik. »Čeprav mlajši starši razumejo slovensko in so se nekaj tudi izšolali, bi pričakovali, da tudi njihovi otroci govorijo slovensko, vendar ne. Ko postanejo starši in dobijo svoje otroke, pozabijo na slovenščino, z otroki pa se doma in v naselju pogovarjajo izključno romsko,« pravi ravnateljica, ki pojasnjuje, da nepoznavanje slovenskega jezika vodi v slabši učni uspeh.  V šoli imajo prek javnih del zaposlenega tudi romskega pomočnika, ki skrbi za prevode med prvošolčki in učitelji, da se učenci lažje vključijo v razred in da razumejo osnovna navodila.

OŠ Leskovec pri Krškem je z 90 romskimi učenci pri vrhu slovenskih šol po številu romskih otrok. V razredu je približno od štiri do pet teh otrok. To pomeni, da se normativ v razredu zmanjša z klasičnega 27 otrok na 21, če so v razredu najmanj trije romski otroci. Šolajo se do četrtega ali petega razreda, potem jih večina šolanje opusti. V letošnjem letu imajo le enega učenca v devetem razredu, a kot pravi Repšetova, »se zgodi tudi, da nekateri šolanje končajo«.

Od staršev zahtevajo, da otrokom kupijo šolske copate

Romski otroci so tudi po dokončanem drugem razredu upravičeni do brezplačnih delovnih zvezkov, a kaj, ko vse šolske potrebščine pustijo v šoli, in ko je pouka konec, odmislijo tudi šolske obveznosti. Kot vsi otroci brezplačno dobivajo tudi šolske učbenike, od staršev pa zahtevajo, da otrokom kupijo šolske potrebščine, kot so pisala, likovni material, zvezki in copati. »Od staršev zahtevamo, da otroku kupijo šolske potrebščine. Če že dobijo otroški dodatek, naj ga porabijo za otroka,« pojasnjuje Repšetova in z žalostjo ugotavlja, da že tukaj naletijo na neodzivnost staršev. »Nekateri starši poskrbijo za potrebščine, v druge pa drezamo in jih opozarjamo tudi prek centra za socialno delo (CSD), naj vsaj nekaj potrebščin kupijo za otroke in da imajo šolske copatke.«

Težava številka 3: Redno izostajanje od pouka, globa do 1.000 evrov

»Še vedno imamo določen odstotek otrok, ki v šolo ne prihajajo redno. Trikrat pridejo in dvakrat ne. Ostajajo doma. Ali čuvajo bratce in sestrice, gredo delat na zbirališče ali v gozd ... Od staršev pa učitelji ne dobivajo nikakršnih opravičil,« izpostavlja Repšetova.

Starše tistih otrok, ki jih v šolo ni dlje časa, prijavijo šolskemu inšpektoratu, ki jim izreče globe. Obiskovanje osnovne šole je v Sloveniji obvezno, starše pa v primeru, da otroka ne vpišejo v šolo ali pa če otrok ne obiskuje pouka, kaznujejo z globo od 500 do 1.000 evrov.

Težava številka 4: Nasilna romska mladina, v šoli tudi policija

Repšetova pred javnostjo ne skriva, da imajo v šoli tudi težave z nasilništvom. »V višjih razredih imamo veliko vzgojnih težav. Pri fantih nekoliko več kot pri dekletih. Za ta primer imamo zaposleno močno svetovalno delavko in se povezujemo s CSD, da nekako vplivamo na starše. Prihaja tudi do raznih nasilnih dejanj in včasih pokličemo tudi na policijo. Težave poskušamo urejati čim bolj sproti in pravično,« pojasnjuje Repšetova.

V slovenskem prostoru se sicer veliko govori o kaznivih dejanjih, ki jih povzročajo mladoletni Romi. Njihova neobvladljivost in vedenjske težave so nedavno polnile naslovnice medijev. Pri tem so bili izpostavljeni Romi iz Novega mesta in Kočevja.  Oktobra lani je počilo tudi v Krškem v romskem naselju Straža pri Raki, kjer so se po besedah ravnateljice zgodile »težke stvari, tudi požig in medsebojni obračun«. Dve ali tri družine so v nelegalnem naselju sredi travnika brez elektrike in vode ostale, rojevajo pa se že novi člani družine, ki bodo čez nekaj let že obiskovali OŠ Leskovec pri Krškem.

Napovedane spremembe za reševanje romske problematike

Pred tednom dni je ministrstvo za šolstvo organiziralo posvet o romski problematiki. Pri tem so po besedah Repšetove  napovedali spremembe v normativih za predšolsko vzgojo. Opažajo, da bi morali dati večji poudarek predšolski vzgoji za romske otroke, da bi morda tudi prehod v šolo bil potem nekoliko lažji in bi slovenski jezik vsaj nekoliko prej spoznali. Pozitivne učinke že opažajo iz naselja Kerinov Grm, kjer nekaj otrok že hodi v vrtec. Opažajo, da otroci hitreje usvojijo jutranjo rutino, se znajo igrati, posojati igrače, medsebojno družiti in zaupati vzgojiteljem, ki niso romsko govoreči.

Praksa je trenutno taka, da so romski otroci do vstopa v šolo predvsem v domači oskrbi. Starši so po večini brezposelni, saj so zaradi nedokončane osnovne šole težko zaposljivi, otroški dodatki pa so s tem tudi nekoliko višji.

Država že desetletja išče in izvaja načine, kako Rome bolje socializirati. Program je široko zastavljen – od romskih pomočnikov v šoli do učne pomoči v popoldanskem času neposredno v naseljih. Pri nekaterih otrocih se napredek že pozna in dosegajo tudi lepe učne rezultate, a kot kaže, vseeno storijo premalo, saj so odrinjeni na rob družbe, hkrati pa, kot opaža Repšetova, se med večinskim prebivalstvom povečuje nestrpnost do Romov, to pa je očitno opaziti tudi v šoli, kjer neromski učenci zbadajo romske. 

Kot pravi ena od učenk OŠ Leskovec pri Krškem je: »Romi se med sabo zelo razlikujemo. Živimo v različnih naseljih. Nekatera so bolje opremljena in pospravljena, druga pa na žalost še vedno nimajo vode in elektrike. Nekateri hodijo v službo in pridno delajo doma na vrtu ter skrbijo za živali. Pri tem jim pomagajo tudi njihovi otroci.«