TRŽIČ
Razcvet pod prelazom
V seriji najstarejših razglednic slovenskih krajev predstavljamo Tržič; za njegov razvoj je bila odločilna lega ob poti iz današnje osrednje Slovenije prek Ljubelja na Koroško.
Odpri galerijo
Tržič in njegove znamenitosti pred več kot 120 leti
Ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico je začelo v drugi polovici 13. stoletja nastajati naselje, ki se 1320. v pisnih virih prvič omenja kot Neumarktl in je bilo 1492. povzdignjeno v trg, 1926. pa v mesto.
Vodna energija, bogati gozdovi in nahajališča železove rude so bili podlaga za razmah fužinarstva, kovaštva in drugih obrti. Čeprav so fužine zaradi pomanjkanja rude sčasoma zamrle, se je naselje v 19. stoletju ob obrti razvilo v močno gospodarsko središče s tekstilno, čevljarsko, lesnopredelovalno in kovinskopredelovalno industrijo. Najpomembnejši tovarni sta bili Bombažna predilnica in tkalnica, ki sta jo 1885. ustanovila Švicar Edmund Glanzmann in Avstrijec Andrej Gassner, ter od leta 1903 tovarna čevljev Peko Slovenca Petra Kozine.
»Predloga za panoramsko risbo Tržiča na najstarejši razglednici, narejena s takrat golega pobočja Kukovnice, očitno izvira iz obdobja pred industrializacijo, saj v predelu Voje v spodnjem levem kotu še ni videti zgradb Bombažne predilnice in tkalnice,« nam je pojasnil tržiški turistični vodnik in čebelar Alojz Hostnik med ogledom starega mestnega jedra, ki se je izoblikovalo po velikem požaru 1811. in je od leta 1985 zavarovano kot kulturni spomenik.
Naselje ima razširjeno tržno ulico (zdaj Trg svobode), ki se konča s podružnično cerkvijo sv. Andreja iz 19. stoletja. V njej je bila leta 1871 prvič v slovenščini izvedena božična pesem Sveta noč, ki jo je iz nemščine prevedel tedanji kaplan Jakob Aljaž.
Na razgledni vzpetini nad njo stoji dvorec Neuhaus, ki ga je po letu 1811, ko je ogenj upepelil njegov malo višje ležeči stari grad, pozidal avstrijski feldmaršal Josef Radetzky, poročen z grofico Frančiško Romano von Strassoldo - Grafenberg iz Tržiča. Po drugi svetovni vojni so dvorec uporabljali v različne namene, tudi za otroški vrtec, danes pa je zapuščen.
Na severovzhodnem koncu mesta stoji enoladijska neoklasicistična župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, zgrajena 1815., ki se ponaša z dragocenim posrebrenim baročnim Marijinim kipom, notranjost pa krasijo dela slikarjev Matevža Langusa, Leopolda Layerja, Janeza Mežana in Nikolaja Pirnata. Na zahodnem pobočju Kukovnice so 1704. zgradili tretjo tržiško cerkev, podružnico sv. Jožefa, ki je bila po požaru 1959. povsem prenovljena. Na današnjem posnetku, narejenem z razgledne točke na Veliki Mizici (976 m), izstopa 10-nadstropna stolpnica ob Cankarjevi cesti, zgrajena sredi 60. let prejšnjega stoletja in ki jo ravnokar obnavljajo.
Potem ko je 1891. nemški bančnik baron Julij Born od Kranjske industrijske družbe kupil 3600 hektarjev oziroma tretjino tržiških gozdov, je dve leti pozneje v dnu doline zgornjega toka Tržiške Bistrice zgradil dvorec Puterhof ter več objektov za gozdne delavce, gospodarska poslopja in manjšo hidroelektrarno na potoku Dovžanki, da je poganjala žago in razsvetljevala dvorec.
Do njegovega prihoda so prebivalci doline uporabljali le staro ozko pot po desnem bregu Tržiške Bistrice skozi zaselek Na Jamah, čez viseči Hudičev most in skozi manjši predor iz leta 1759. Zato je dal Born 1895. zgraditi cesto iz Tržiča v Puterhof, od leta 1955 imenovan Jelendol. Pri tem so morali v najožjem delu Dovžanove soteske v plasti črnega apnenca zvrtati po graditelju poimenovan predor, ob stoletnici 1995. so ga obnovili. Po nenadni očetovi smrti 1897. je posestvo prevzel sin Karl Born in razvil močno lesno industrijo. Leta 1944 so Bornov dvorec minirali in požgali partizani, po vojni pa so ga prenovili, ga dvignili in v njem uredili 22 stanovanj.
Spodnja risba, izdelana z avstrijske strani, prikazuje prelaz Ljubelj (1369 m), ki je po besedah našega sogovornika povezoval kraje na obeh straneh Karavank že v antičnih časih. Okrog leta 1575 so zgradili cesto in pod vrhom skopali dobrih sto metrov dolg predor; temu so mu čez 150 let odstranili strop, da je ostal le cestni usek.
Leta 1728 so v čast cesarju Karlu VI., ki je tod potoval na Kranjsko, postavili še vedno stoječa obeliska. Do izgradnje nižje ležečega karavanškega predora (1963.) je Ljubelj veljal za enega najstrmejših cestnih prelazov v Evropi, saj je povprečni naklon poltretji kilometer dolge makadamske ceste na slovenski strani 14-, največji pa celo 33-odstoten.
Tržič in njegove znamenitosti pred več kot 120 leti
Vodna energija, bogati gozdovi in nahajališča železove rude so bili podlaga za razmah fužinarstva, kovaštva in drugih obrti. Čeprav so fužine zaradi pomanjkanja rude sčasoma zamrle, se je naselje v 19. stoletju ob obrti razvilo v močno gospodarsko središče s tekstilno, čevljarsko, lesnopredelovalno in kovinskopredelovalno industrijo. Najpomembnejši tovarni sta bili Bombažna predilnica in tkalnica, ki sta jo 1885. ustanovila Švicar Edmund Glanzmann in Avstrijec Andrej Gassner, ter od leta 1903 tovarna čevljev Peko Slovenca Petra Kozine.
Ob izgradnji ceste do Tržiča 1895. so v najožjem delu Dovžanove soteske zvrtali predor.
»Predloga za panoramsko risbo Tržiča na najstarejši razglednici, narejena s takrat golega pobočja Kukovnice, očitno izvira iz obdobja pred industrializacijo, saj v predelu Voje v spodnjem levem kotu še ni videti zgradb Bombažne predilnice in tkalnice,« nam je pojasnil tržiški turistični vodnik in čebelar Alojz Hostnik med ogledom starega mestnega jedra, ki se je izoblikovalo po velikem požaru 1811. in je od leta 1985 zavarovano kot kulturni spomenik.
Naselje ima razširjeno tržno ulico (zdaj Trg svobode), ki se konča s podružnično cerkvijo sv. Andreja iz 19. stoletja. V njej je bila leta 1871 prvič v slovenščini izvedena božična pesem Sveta noč, ki jo je iz nemščine prevedel tedanji kaplan Jakob Aljaž.
Sredi panoramske slike izstopa razširjena tržna ulica, zdaj Trg svobode.
Na razgledni vzpetini nad njo stoji dvorec Neuhaus, ki ga je po letu 1811, ko je ogenj upepelil njegov malo višje ležeči stari grad, pozidal avstrijski feldmaršal Josef Radetzky, poročen z grofico Frančiško Romano von Strassoldo - Grafenberg iz Tržiča. Po drugi svetovni vojni so dvorec uporabljali v različne namene, tudi za otroški vrtec, danes pa je zapuščen.
Kovinski polkni, firbec okno, božje oko
Konec marca 1811 je Tržič prizadel velik požar, v katerem je do tal pogorelo 150 stavb, od tega več kot 60 obrtnih delavnic, in umrlo 75 ljudi. V okviru dolgotrajne obnove so francoske oblasti (bil je čas Ilirskih provinc) izdale poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat, polken in okenskih mrež. Ta so postala prava evropska posebnost in jih še danes vidimo na več stavbah, med drugim na pročelju hiše na Koroški cesti 1, kjer pa se je ohranilo tudi edino t. i. firbec okno, to je okno, ki je vgrajeno zunaj fasadne linije in iz katerega je mogoče gledati vzdolž ceste vzporedno s hišo, ne da bi ga bilo treba odpreti. Poleg tega portal iz zelenega tufa krasi božje oko, v katerem je nekdanja hišna številka – 142.
Konec marca 1811 je Tržič prizadel velik požar, v katerem je do tal pogorelo 150 stavb, od tega več kot 60 obrtnih delavnic, in umrlo 75 ljudi. V okviru dolgotrajne obnove so francoske oblasti (bil je čas Ilirskih provinc) izdale poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat, polken in okenskih mrež. Ta so postala prava evropska posebnost in jih še danes vidimo na več stavbah, med drugim na pročelju hiše na Koroški cesti 1, kjer pa se je ohranilo tudi edino t. i. firbec okno, to je okno, ki je vgrajeno zunaj fasadne linije in iz katerega je mogoče gledati vzdolž ceste vzporedno s hišo, ne da bi ga bilo treba odpreti. Poleg tega portal iz zelenega tufa krasi božje oko, v katerem je nekdanja hišna številka – 142.
Na severovzhodnem koncu mesta stoji enoladijska neoklasicistična župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, zgrajena 1815., ki se ponaša z dragocenim posrebrenim baročnim Marijinim kipom, notranjost pa krasijo dela slikarjev Matevža Langusa, Leopolda Layerja, Janeza Mežana in Nikolaja Pirnata. Na zahodnem pobočju Kukovnice so 1704. zgradili tretjo tržiško cerkev, podružnico sv. Jožefa, ki je bila po požaru 1959. povsem prenovljena. Na današnjem posnetku, narejenem z razgledne točke na Veliki Mizici (976 m), izstopa 10-nadstropna stolpnica ob Cankarjevi cesti, zgrajena sredi 60. let prejšnjega stoletja in ki jo ravnokar obnavljajo.
Ohranjene zanimivosti v starem mestnem jedru
Potem ko je 1891. nemški bančnik baron Julij Born od Kranjske industrijske družbe kupil 3600 hektarjev oziroma tretjino tržiških gozdov, je dve leti pozneje v dnu doline zgornjega toka Tržiške Bistrice zgradil dvorec Puterhof ter več objektov za gozdne delavce, gospodarska poslopja in manjšo hidroelektrarno na potoku Dovžanki, da je poganjala žago in razsvetljevala dvorec.
Pogorelo je 150 stavb, od tega več kot 60 obrtnih delavnic, in umrlo 75 ljudi.
Do njegovega prihoda so prebivalci doline uporabljali le staro ozko pot po desnem bregu Tržiške Bistrice skozi zaselek Na Jamah, čez viseči Hudičev most in skozi manjši predor iz leta 1759. Zato je dal Born 1895. zgraditi cesto iz Tržiča v Puterhof, od leta 1955 imenovan Jelendol. Pri tem so morali v najožjem delu Dovžanove soteske v plasti črnega apnenca zvrtati po graditelju poimenovan predor, ob stoletnici 1995. so ga obnovili. Po nenadni očetovi smrti 1897. je posestvo prevzel sin Karl Born in razvil močno lesno industrijo. Leta 1944 so Bornov dvorec minirali in požgali partizani, po vojni pa so ga prenovili, ga dvignili in v njem uredili 22 stanovanj.
Spodnja risba, izdelana z avstrijske strani, prikazuje prelaz Ljubelj (1369 m), ki je po besedah našega sogovornika povezoval kraje na obeh straneh Karavank že v antičnih časih. Okrog leta 1575 so zgradili cesto in pod vrhom skopali dobrih sto metrov dolg predor; temu so mu čez 150 let odstranili strop, da je ostal le cestni usek.
V Tržiču je bila leta 1871 prvič v slovenščini izvedena pesem Sveta noč.
Leta 1728 so v čast cesarju Karlu VI., ki je tod potoval na Kranjsko, postavili še vedno stoječa obeliska. Do izgradnje nižje ležečega karavanškega predora (1963.) je Ljubelj veljal za enega najstrmejših cestnih prelazov v Evropi, saj je povprečni naklon poltretji kilometer dolge makadamske ceste na slovenski strani 14-, največji pa celo 33-odstoten.
