ŠTAJER-MARK
Razgledniški pogled na skupno preteklost
Iz Pavlove hiše se je v Plečnikov hodnik NUK preselila razstava razglednic z območja Spodnje Štajerske, ki nas vodi po sledeh skupne preteklosti.
Odpri galerijo
Razstava v Plečnikovem hodniku NUK FOTOGRAFIJE: IZTOK ILICH
Digitalne tehnologije spreminjajo vsakdanje življenje hitreje in temeljiteje kot vse novotarije v preteklosti. Še posebno opazno pri premagovanju razdalj med ljudmi, ki si želijo kaj sporočiti. Tudi pošta, ki se je po malem razvijala od najstarejših civilizacij do konca 20. stoletja, je v eni generaciji izgubila tradicionalno vlogo in pomen. A najbolj osebne poštne pošiljke, poleg pisem zlasti razglednice, prav zato, ker izginjajo, pridobivajo zgodovinsko vrednost.
To prepričljivo dokazuje razstava razglednic Štajer-mark – Po sledeh skupne preteklosti, ki se je iz Pavlove hiše, kulturnega središča Slovencev na južnem Štajerskem v Potrni/Laafeld na avstrijski strani Mure, kjer je nastala, preselila v Ljubljano. Resda v okrnjenem obsegu, z reprodukcijami in pojasnili na panojih, a vsebinsko še vedno zgovorna je na ogled v Plečnikovem hodniku NUK. Postavila jo je Renata Šolar, vodja Kartografske in slikovne zbirke v osrednji slovenski knjižnici.
Ob tej priložnosti sta avstrijska gosta, vodja projektne skupine, slovenist dr. Heinrich Pfandl z Univerze v Gradcu, in Martin Sauerbrey, sodelavec pri projektu, predstavila portal Polos, virtualno zbirko razglednic z območja Spodnje Štajerske. Vanjo so vključene izbrane razglednice iz javnih virov, kot so NUK ter še nekatere slovenske in južnoštajerske knjižnice in arhivi. Del gradiva so prispevali še zasebni zbiralci, Teodor Domej iz Celovca, Walter Lukan z Dunaja in Heinrich Pfandl. Slikovna in podatkovna zbirka Polos je sicer del arhiva Visual Archive of South Eastern Europe (VASE) in omogoča iskanje razglednic na osnovi različnih vsebinskih in jezikovnih meril.
Med ponujenimi možnostmi je zanimivo raziskovanje in opazovanje sočasne spodnještajerske zgodovine Slovencev in Nemcev v obdobju 1890–1920, kakor se je zapisala na razglednicah.
V tem času so se trenja med pripadniki obeh narodov do konca prve svetovne vojne zaostrovala do oboroženega spopada za severno mejo. Ta skupni imenovalec – sočasen, a praviloma različen pogled enih in drugih na iste pojave in dogodke, kraje in ljudi ter njihove značilne šege in manifestacije – je ključen za razumevanje razmer ob nastajanju prve državne tvorbe južnih Slovanov na tleh razpadle habsburške monarhije.
Razstava, ki jo je že ob nastanku pospremil bogat dvojezični katalog, ima tri tematske sklope: Sožitje in sočasnost jezikov, Svet v slikah in Prva svetovna vojna. Avtorji projekta so v njih bolj iskali podobnosti in sorodnosti kot izpostavljali razlike, kar bi neizogibno vodilo v politizacijo. Sto in več let pozneje nepotrebno razpihovanje žerjavice, ki bi bolj kot razkrivanju služilo pristranskemu izkrivljanju preteklosti. Do danes ohranjene podobnosti, so prepričani preučevalci gradiva, izhajajo iz večstoletnega skupnega življenja v kronovini Štajerski, katere južni del, današnja slovenska Štajerska, je bila mešana in dvojezična regija, glavno mesto celote pa je bil Gradec.
»Najjužnejši del pokrajine,« še piše v pojasnilih k razstavi, »so še pred sto leti močno zaznamovala mesta s pretežno nemško govorečim prebivalstvom in prevladujoče slovensko govorečim podeželjem. Slovensko in nemško govoreči Štajerci so na tem območju dolga stoletja živeli mirno in v sožitju.« Pri čemer kaže dodati, je bila nemško govoreča polovica gospodarsko, politično in kulturno izrazito premočna. Slovenci so zahteve po svojih narodnih pravicah, zlasti do uporabe jezika, začeli glasneje izražati šele v zadnji tretjini 19. stoletja. Prej so bile bolj kot jezikovna pomembne verska, stanovska in regionalna ali lokalna identiteta, kar je po mnenju razstavljavcev pomenilo, »da je bil posameznik najprej katoličan in Štajerec, meščan ali kmetica, Mariborčanka ali Ptujčan«.
Soočanje po narodni pripadnosti je seveda odmevalo tudi v razglednicah, nastalih in poslanih v obdobju, ki ga predstavlja projekt Štajer-mark, le da je bil ta del manj zastopan, kot bi lahko sklepali po politično uravnanem zgodovinopisju. Prav proučevanje razglednic, ki so jih v Avstro-Ogrski uvedli leta 1869, so ugotovili udeleženci v projektu, »nas lahko popelje naravnost v ljudski vsakdan. Medtem ko drugi zgodovinski viri, kot so časopisi, pamfleti, polemike ali politični spomini, rišejo sliko vseodločilnega narodnostnega boja, razglednice kažejo bolj diferencirano in zapleteno podobo.«
Razglednice, imenovane tudi korespondenčne karte, listnice ali dopisnice, so omogočale hitrejše pisanje, tudi s svinčnikom in brez vljudnostnih fraz, povrhu je sporočilo praviloma dopolnila slika ali deloma že natisnjeno pozdravno besedilo. Bile so tudi znatno cenejše kot pisma, obenem pa sta se z vstopom zasebnih tiskarjev, fotografov in trgovcev na trg ponudba in izbor motivov bliskovito razširila.
Po letu 1900 so prevladale upodobitve pokrajin in krajev ter njihovih pomembnejših zgradb, kot so cerkve, šole, mostovi, tovarne in železniški objekti. Za raziskovalce je bila pri tem zanimiva uporaba jezika: veliko sicer enakih razglednic je bilo natisnjenih samo s slovenskim ali nemškim imenom kraja, nekatere pa so imele v kotu obe imeni – v nemščini pogosto v večjih črkah kot v slovenščini. V takih primerih se je celo dogajalo, da se je dopisovalec naslovniku opravičeval, da ni mogel dobiti razglednice z imenom naselja v njegovem jeziku. Tu in tam je šel kdo še dlje, tako da je na primer nemški napis prečrtal in zraven napisal slovenskega – in obratno.
Med razglednice, o katerih je znanih veliko podatkov, jih spada tudi 39 iz zapuščine Vojka/Vojteha Koprivnikarja iz narodnozavedne mariborske družine s svojevrstno vzgojno funkcijo: že od otroštva so mu starši in prijatelji pošiljali razglednice z narodno prebudnimi motivi. S sledenjem njihovim sporočilom je raziskovalec lahko po koščkih sestavil deset let Vojkovega življenja.
V samostanu Admont se je ohranilo kar 62 razglednic kaplana Lea Sivke, ki si jih je z domačimi in prijatelji enakopravno izmenjeval v slovenščini in nemščini. Različne osebne zgodbe je mogoče razbrati tudi iz številnih drugih dopisovanj; nekatera so se po prvi svetovni vojni končala tako, da je en dopisnik ostal na avstrijski, drugi pa na slovenski strani razmejene Štajerske. Ali pa se je za njimi, tako kot za Ivanom/Hansom/Jankom/Johannom Cizeljem, kot se je podpisoval v obsežni dvojezični korespondenci, po letu 1909 izgubila vsaka sled.
To prepričljivo dokazuje razstava razglednic Štajer-mark – Po sledeh skupne preteklosti, ki se je iz Pavlove hiše, kulturnega središča Slovencev na južnem Štajerskem v Potrni/Laafeld na avstrijski strani Mure, kjer je nastala, preselila v Ljubljano. Resda v okrnjenem obsegu, z reprodukcijami in pojasnili na panojih, a vsebinsko še vedno zgovorna je na ogled v Plečnikovem hodniku NUK. Postavila jo je Renata Šolar, vodja Kartografske in slikovne zbirke v osrednji slovenski knjižnici.
Virtualna zbirka
Ljutomer za slovensko in nemško čuteče
Med ponujenimi možnostmi je zanimivo raziskovanje in opazovanje sočasne spodnještajerske zgodovine Slovencev in Nemcev v obdobju 1890–1920, kakor se je zapisala na razglednicah.
V tem času so se trenja med pripadniki obeh narodov do konca prve svetovne vojne zaostrovala do oboroženega spopada za severno mejo. Ta skupni imenovalec – sočasen, a praviloma različen pogled enih in drugih na iste pojave in dogodke, kraje in ljudi ter njihove značilne šege in manifestacije – je ključen za razumevanje razmer ob nastajanju prve državne tvorbe južnih Slovanov na tleh razpadle habsburške monarhije.
Obračanje po vetru
Zanimivo je tudi prilagajanje fotografov oziroma založnikov razglednic – bolj iz ekonomskih kot iz nacionalnih razlogov – razmerju sil na južnem Štajerskem. Tiskar in knjigarnar Wilhelm Blanke s Ptuja je na primer takoj po vojni postal Vili/Vilko, nemška imena in pripise na svojih razglednicah – čeprav je sprejemal naročila z obeh strani – pa je zamenjal s slovenskimi. Toda podjetni mož je leta 1941 med nemško okupacijo še enkrat obrnil plašč in svojo založbo preimenoval v Verlag W. Blanke. Podobno je krmaril še en Vilko/Wilhelm Weixl iz Maribora, ki je tudi po drugi vojni s prirejanjem klišejev še naprej tiskal razglednice. Da je napočil povsem nov čas, so pokazale znamke, znameniti verigarji.
Zanimivo je tudi prilagajanje fotografov oziroma založnikov razglednic – bolj iz ekonomskih kot iz nacionalnih razlogov – razmerju sil na južnem Štajerskem. Tiskar in knjigarnar Wilhelm Blanke s Ptuja je na primer takoj po vojni postal Vili/Vilko, nemška imena in pripise na svojih razglednicah – čeprav je sprejemal naročila z obeh strani – pa je zamenjal s slovenskimi. Toda podjetni mož je leta 1941 med nemško okupacijo še enkrat obrnil plašč in svojo založbo preimenoval v Verlag W. Blanke. Podobno je krmaril še en Vilko/Wilhelm Weixl iz Maribora, ki je tudi po drugi vojni s prirejanjem klišejev še naprej tiskal razglednice. Da je napočil povsem nov čas, so pokazale znamke, znameniti verigarji.
Lokalna identiteta
Razglednica Celja s prečrtanim nemškim imenom
Razglednice, kot ta dvojezična, poslana iz Laškega, so bile včasih popisane na obeh straneh.
Razglednice, kot ta dvojezična, poslana iz Laškega, so bile včasih popisane na obeh straneh.
»Najjužnejši del pokrajine,« še piše v pojasnilih k razstavi, »so še pred sto leti močno zaznamovala mesta s pretežno nemško govorečim prebivalstvom in prevladujoče slovensko govorečim podeželjem. Slovensko in nemško govoreči Štajerci so na tem območju dolga stoletja živeli mirno in v sožitju.« Pri čemer kaže dodati, je bila nemško govoreča polovica gospodarsko, politično in kulturno izrazito premočna. Slovenci so zahteve po svojih narodnih pravicah, zlasti do uporabe jezika, začeli glasneje izražati šele v zadnji tretjini 19. stoletja. Prej so bile bolj kot jezikovna pomembne verska, stanovska in regionalna ali lokalna identiteta, kar je po mnenju razstavljavcev pomenilo, »da je bil posameznik najprej katoličan in Štajerec, meščan ali kmetica, Mariborčanka ali Ptujčan«.
1869 so v Avstro-Ogrski uvedli razglednice.
Prečrtani napisi mest
Pozdrav Vojku Koprivniku z Lovrenca na Pohorju z značilnim vzklikom Nazdar!
Razglednice, imenovane tudi korespondenčne karte, listnice ali dopisnice, so omogočale hitrejše pisanje, tudi s svinčnikom in brez vljudnostnih fraz, povrhu je sporočilo praviloma dopolnila slika ali deloma že natisnjeno pozdravno besedilo. Bile so tudi znatno cenejše kot pisma, obenem pa sta se z vstopom zasebnih tiskarjev, fotografov in trgovcev na trg ponudba in izbor motivov bliskovito razširila.
Po letu 1900 so prevladale upodobitve pokrajin in krajev ter njihovih pomembnejših zgradb, kot so cerkve, šole, mostovi, tovarne in železniški objekti. Za raziskovalce je bila pri tem zanimiva uporaba jezika: veliko sicer enakih razglednic je bilo natisnjenih samo s slovenskim ali nemškim imenom kraja, nekatere pa so imele v kotu obe imeni – v nemščini pogosto v večjih črkah kot v slovenščini. V takih primerih se je celo dogajalo, da se je dopisovalec naslovniku opravičeval, da ni mogel dobiti razglednice z imenom naselja v njegovem jeziku. Tu in tam je šel kdo še dlje, tako da je na primer nemški napis prečrtal in zraven napisal slovenskega – in obratno.
Vzgojna funkcija
Pozdrav s Ptuja – ob nemškem imenu mesta
V samostanu Admont se je ohranilo kar 62 razglednic kaplana Lea Sivke, ki si jih je z domačimi in prijatelji enakopravno izmenjeval v slovenščini in nemščini. Različne osebne zgodbe je mogoče razbrati tudi iz številnih drugih dopisovanj; nekatera so se po prvi svetovni vojni končala tako, da je en dopisnik ostal na avstrijski, drugi pa na slovenski strani razmejene Štajerske. Ali pa se je za njimi, tako kot za Ivanom/Hansom/Jankom/Johannom Cizeljem, kot se je podpisoval v obsežni dvojezični korespondenci, po letu 1909 izgubila vsaka sled.
