Raziskovala slovenski program za odvisnike in odkrila srhljivo dogajanje

Zanimanje ji je vzbudil osebni stik s programom, zato je posumila, da nekaj ni v redu. Zbirati je začela pričevanja in odkrila pretresljive zgodbe, ki so bile prežete s strahom, nato pa je pridobila dokumente, ki bi ta pričevanja postavili v objektivnejšo luč in vpeljala uradne organe.

V zadnjih treh mesecih ste novinarsko raziskovali delovanje programa Skupnost Srečanje, ki je namenjen zdravljenju odvisnosti. Zakaj je omenjeni program pritegnil vašo pozornost in kdaj ste posumili, da nekaj ni v redu?

Prvič sem posumila, da v Skupnosti Srečanje nekaj ni v redu, ko mi je znanec v zasebnem pogovoru omenil, da v programu z uporabniki ni nikogar – da so v komunah sami. Povedal mi je tudi, da se med seboj kaznujejo, da znajo biti drug z drugim strogi in grobi.

Njegova informacija je prihajala od kolega, tedaj vključenega v program Skupnost Srečanje. Osebno sem bila nad tem zgrožena. Dodaten vzgib za začetek raziskovanja je bila manipulacija v komunikaciji vodstva, ko sem se s programom srečala po osebni plati.

Na kakšen način ste se lotili raziskovanja?

Najprej sem zbirala pričevanja, tako nekdanjih uporabnikov, kot tudi zaposlenih v Zavodu Pelikan. Kasneje, ko sem ugotovila, da mi več oseb opisuje reči, ki bi lahko bile tudi zakonsko problematične, mi je postalo nujno, da pridobim dokumente, ki bi ta pričevanja postavili v objektivnejšo luč. Ta korak je terjal največ časa.

Ob branju dokumentacije sem nato zasledila več reči, ki so me zaskrbele; recimo, ko sem prebrala, da se morajo uporabniki za pol leta vnaprej odreči specialistični zdravniški pomoči in zdravljenju kroničnih bolezni in ko sem z uradno dokumentacijo prišla do resnega suma, da se zaposleni kader pretežno ne nahaja na svojem prijavljenem delovnem mestu ter pravzaprav iz javne blagajne prejema denar za delo, ki ga ne opravlja, s čimer država meče denar za terapije odvisniške populacije v zrak ... Preberite več TUKAJ, na Onaplus.si.