Razkrivamo nove podrobnosti zadnjih ur Alenke, ki je prostovoljno umrla v Švici
Alenka Čurin Janžekovič iz Zagorja pri Svetem Tomažu v Prlekiji je tista ženska nizke rasti, a velikega srca, ki je poudarjala svoje bolečine, a hkrati tudi svoj boj za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Zdaj je priljubljena učiteljica, ravnateljica, plesalka, kulturnica svojo željo tudi uresničila. V Švici je za vselej zaprla oči. Prostovoljno.
Nikoli se ni bala smrti
Želela se je sicer posloviti v njej najljubši Prlekiji, kjer se je rodila, odraščala, ustvarjala, delala, živela, a ji to ni bilo omogočeno. Prav zaradi tega je bila Alenka med najglasnejšimi podporniki pomoči pri evtanaziji pri nas. Želela si je predvsem, da bi družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti. Nikoli se ni bala smrti, ampak bolečega umiranja, zato si je želela »možnosti evtanazije – za mirno, dostojno smrt«.
In to jo je čakalo v Švici, kjer je v organizaciji Dignitas, ki neozdravljivo bolnim in trpečim omogoča dostojno smrt, takšna pomoč zakonita.
Alenka Čurin Janžekovič je bila od rojstva neozdravljivo bolna, saj je živela z boleznijo, imenovano polisaharidoza tipa 4. Za njo so bile številne operacije, trpela je zaradi hudih bolečin, ki si jih je lajšala s protibolečinskimi sredstvi. »Jaz sem bolezen sprejela. Stara je toliko kot jaz ali še starejša. Vedno pravim, da je moje telo starejše od mojega duha. Ljudje me sprašujejo, ali te zelo boli, kakšna je ta bolečina. Veste, ko se enkrat naučiš živeti z boleznijo, vse prenašaš. Mene so sicer zdravniki najprej grozovito razjezili z besedami, da se moraš naučiti živeti z boleznijo. Potem spoznaš, kaj to pomeni, in preide v vsakdan. Brez protibolečinskih zdravil sicer ne gre. Živiš tako, da ne razmišljaš samo o tem, kaj vse te boli. Jaz komu kdaj rečem, naj me raje vpraša, kaj me ne boli, ker bo seznam krajši,« je večkrat poudarila Alenka.
Komaj čakam, da se to zgodi, pa da se zgodi tudi to, kar si želim od takrat, ko sem se odločila za to pot. Da minejo bolečine, da me ni. Enostavno me ni.
Kaplja čez rob, kot nam je nekoč zaupala, je bila smrt njene mame, ki je zadnja tri leta bivala v domu starejših. »Tista tri leta, ko sva bila z možem vsak dan v domu, so mi dokončno razjasnila, da tega si pa res ne želim. Nočem kritizirati osebja, ampak biti tako odvisen ... Saj je to realnost, ampak to gledati. Ne. To je bila grozljivka. Zame je bila to kaplja čez rob. Tega sama ne želim doživljati,« je bila povsem jasna in dokončno odločena za odhod v Švico.
Šla bi že prej, pa ji do minulih decembrskih praznikov ni uspelo urediti dokumentacije. Na pot se je odpravila v krogu družine. Spremljali so jo mož Marijan in hči. O tem, kdo bo v sobi, ko zatisne oči, ni zaupala.
Na vprašanje, ali jo je strah, je brez pomislekov odgovorila: »Ne! Čeravno to ljudje težko razumejo, v resnici komaj čakam, da se vse skupaj odvije. Ne samo zaradi tega, ker je to tak proces, ki te utrudi še bolj, kot si že utrujen, pa še bolj ti nabija slabo vest. Komaj čakam, da se to zgodi, pa da se zgodi tudi to, kar si želim od takrat, ko sem se odločila za to pot. Da minejo bolečine, da me ni. Enostavno me ni.«
Da se je še lažje poslovila, ji je pomagalo dejstvo, da je, kot je povedala, v življenju opravila vse, kar je hotela. Morda je zdaj že prišla do odgovorov, ki jih prej ni poznala. Kaj se zgodi, ko telo umre? Kam gre duša? Vprašanja, ki tarejo marsikoga.
Alenka je na tem svetu pustila veliko sled, gotovo jo bo tudi v onstranstvu.
