STARŠI PRAVIJO, DA JE PRENAPORNO
Razočarana mamica: ne more verjeti, le en otrok se je prijavil
Zapis, ki je sprožil številne odzive in komentarje.
Odpri galerijo
»Taborna žalostinka,« je zapisala slovenska mamica na družbenem omrežju facebook. Z zapisom je izlila svoje razočaranje na papir. Razočaranje, ker se je na poletni taborniški tabor prijavil le en otrok. Kot je zapisala, se starši za tabor niso odločili, ker je za otroke »prenaporno, da jim ni več fajn, da je bilo preveč hoje, da so premalo/preslabo jedli, da jim gre na živce golazen, da ne gre, ker XX ne gre, da jim je prenaporno, da jih ne znajo motivirati«.
Razočarana, ker ni več druženja, ni več bivanja v naravi in podobno. Otroci so za marsikaj prikrajšani.
S svojim zapisom je požela številne komentarje.
Razočarana, ker ni več druženja, ni več bivanja v naravi in podobno. Otroci so za marsikaj prikrajšani.
S svojim zapisom je požela številne komentarje.
Zapis objavljamo v celoti in nelektoriranTaborna žalostinka (mail staršem 7a OŠ PV)
Res me žalosti, da se nihče razen Svita ni prijavil na tabor. Zakaj otroci nočejo več? Je Zala slaba vodnica? Se prejšnja leta niso imeli dobro? Od staršev slišim, da jim ni več fajn, da je bilo preveč hoje, da so premalo/preslabo jedli, da jim gre na živce golazen, da ne gre ker XX ne gre, da jim je prenaporno, da jih ne znajo zmotivirati. Tabor boste nadomestili z družinskimi počitnicami, morjem, potovanji, mogoče s prostim časom doma.
Ampak ali je tabor mogoče nadomestiti? Naši otroci živijo v času poplave dražljajev, digitalne socializacije in neusmiljenega merjenja moči z vrstniki na lestvici površinskih, pretežno materialnih vrednot. Mi, njihovi starši, živimo v svetu hitenja in hlastanja po "kvaliteti življenja", ki jo razumemo večinoma kot kopičenje že česa - materialnih dobrin, statusnih potrditev, morda celo doživetij, družabnih dogodkov, ugodja. Tekmujemo s časom, z drugimi, s samimi sabo. V podobno hitenje in kopičenje so vpeti tudi naši otroci, ki po našem vzoru stvari presojajo po ključu lastne, individualne koristi. Da nekateri - vse bolj redki - sistemi še vedno delujejo po načelu pripadanja skupnosti in (medgeneracijske) solidarnosti, zlahka pozabimo: za razliko od vseh ostalih športnih trenerjev, glasbenih učiteljev, gledaliških in hiphop inštruktorjev, ki se ukvarjajo z našimi otroki, Zala za svoje delo ne prejema nikakršnega plačila.
Pri tabornikih se otroci ne urijo le v samostojnosti, odgovornosti in odnosu do narave. Urijo se v odlaganju zadovoljitve potreb, v skupinskosti, ustvarjalnosti v neidealnih pogojih, sodelovanju, vztrajnosti. Znajdejo se v situacijah, ki jih noben družinski dopust nikoli ne more poustvariti. Urijo se v čakanju: da neha dež, da se konča straža, da pride počitek in malica, da si 12 otrok v vrsti pred njimi vzame kosilo. Spoznavajo počasnost in minimalizem. Spoznavajo, da narava sicer ni udobna, je pa zanimiva in ni nevarna. Začutijo, da je ugodje po dolgotrajnem naporu in odrekanju bistveno bolj pomirjujoče in napolnjujoče kot instantni fiks. In čeprav se sliši zlajnano, taborniško bivanje v naravi utrjuje in krepi odnos do sebe, ker nas narava ne ocenjuje po lepoti, znamkah oblačil ali družbenem statusu. Po 14 dneh tabora brez stika s starši se otrok vrne rahlo shujšan, umazan, popikan in popraskan, a je drug človek, boljši. Tako vsaj mislim jaz.
Res me žalosti, da se nihče razen Svita ni prijavil na tabor. Zakaj otroci nočejo več? Je Zala slaba vodnica? Se prejšnja leta niso imeli dobro? Od staršev slišim, da jim ni več fajn, da je bilo preveč hoje, da so premalo/preslabo jedli, da jim gre na živce golazen, da ne gre ker XX ne gre, da jim je prenaporno, da jih ne znajo zmotivirati. Tabor boste nadomestili z družinskimi počitnicami, morjem, potovanji, mogoče s prostim časom doma.
Ampak ali je tabor mogoče nadomestiti? Naši otroci živijo v času poplave dražljajev, digitalne socializacije in neusmiljenega merjenja moči z vrstniki na lestvici površinskih, pretežno materialnih vrednot. Mi, njihovi starši, živimo v svetu hitenja in hlastanja po "kvaliteti življenja", ki jo razumemo večinoma kot kopičenje že česa - materialnih dobrin, statusnih potrditev, morda celo doživetij, družabnih dogodkov, ugodja. Tekmujemo s časom, z drugimi, s samimi sabo. V podobno hitenje in kopičenje so vpeti tudi naši otroci, ki po našem vzoru stvari presojajo po ključu lastne, individualne koristi. Da nekateri - vse bolj redki - sistemi še vedno delujejo po načelu pripadanja skupnosti in (medgeneracijske) solidarnosti, zlahka pozabimo: za razliko od vseh ostalih športnih trenerjev, glasbenih učiteljev, gledaliških in hiphop inštruktorjev, ki se ukvarjajo z našimi otroki, Zala za svoje delo ne prejema nikakršnega plačila.
Pri tabornikih se otroci ne urijo le v samostojnosti, odgovornosti in odnosu do narave. Urijo se v odlaganju zadovoljitve potreb, v skupinskosti, ustvarjalnosti v neidealnih pogojih, sodelovanju, vztrajnosti. Znajdejo se v situacijah, ki jih noben družinski dopust nikoli ne more poustvariti. Urijo se v čakanju: da neha dež, da se konča straža, da pride počitek in malica, da si 12 otrok v vrsti pred njimi vzame kosilo. Spoznavajo počasnost in minimalizem. Spoznavajo, da narava sicer ni udobna, je pa zanimiva in ni nevarna. Začutijo, da je ugodje po dolgotrajnem naporu in odrekanju bistveno bolj pomirjujoče in napolnjujoče kot instantni fiks. In čeprav se sliši zlajnano, taborniško bivanje v naravi utrjuje in krepi odnos do sebe, ker nas narava ne ocenjuje po lepoti, znamkah oblačil ali družbenem statusu. Po 14 dneh tabora brez stika s starši se otrok vrne rahlo shujšan, umazan, popikan in popraskan, a je drug človek, boljši. Tako vsaj mislim jaz.