Recept je strogo varovana skrivnost

LJUBLJANA – Vse oči slovenske in svetovne športne javnosti so vsako leto konec marca uprte v Planico, v dolino pod Poncami, kjer obiskovalci nestrpno čakajo nastope domačih in tujih orlov. Obstaja večno upanje: morda bodo videli celo nov svetovni rekord v smučarskih poletih. Planico povezujemo tudi s kokto in z manj znano zgodbo o Emeriku Zelinki, očetu pijače naše in vaše mladosti. Osvežilna pijača je bila prvič uspešno predstavljena prav ob mednarodni prireditvi v smučarskih skokih v Planici marca 1953. Po 65 letih se kokta predstavlja s povsem prenovljeno zunanjo podobo.

Emerikov oče je blizu današnje hale Tivoli vodil žganjarno. Zaradi zgodnje očetove smrti je moral kmalu prevzeti večino nalog v podjetju. Leta 1948 se je zaposlil v Slovenija vinu. Direktor tega podjetja Ivan Deu mu je leta 1952 zaupal izdelavo prve gazirane brezalkoholne pijače, ki bi bila podobna kokakoli.

»Ko je direktor Deu prinesel stekleničko kokakole, so se odločili izdelati podobno pijačo za domače tržišče,« pravi kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) Adela Pukl. »V podjetju Slovenija vino je bil takrat zaposlen tudi Emerik Zelinka. Z znanjem, ki si ga je pridobil v podjetju očeta, je razvil recept za kokto. V podjetju staršev sta delovala oba brata, tudi mlajši Leo Zelinka, s katerim sta pred drugo svetovno vojno uredila majhen laboratorij, v katerem sta proučevala sadje, destilacijo, fermentacijo ter proizvajala likerje, desertna vina, sadne sirupe in sokove. Po vojni je bilo podjetje nacionalizirano. Emerik Zelinka se je zaposlil v podjetju Slovenija vino, Leo pa na Inštitutu za alkoholno industrijo pri Generalni direkciji za prehrambno industrijo LRS. Brata sta pri delu še naprej sodelovala, zato je zelo verjetno, da je bil pri receptu udeležen tudi Leo, vendar je imel glavno vlogo Emerik, ki ga imamo upravičeno za očeta kokte.«

Iz temeljnih sestavin šipka, limone in naravnih zelišč je izdelal recepturo. Kompleksen proces ustvarjanja pijač je poetično opisal: »Tako kot si skladatelj zamisli resnično dogajanje za svojo kompozicijo, tako je tudi za delo sestavljanja recepture treba najti moto kompozicije. Moto je okus, aroma. Ta dva terjata vedno sestav – kompozicijo surovin.«

Kokta je bila pripravljena za prodajo februarja 1953. To sicer ni bil običajen čas, ki si ga izberejo proizvajalci za promocijo nove pijače, toda v Sloveniji je kot posebnost s koncem zime gotovo izstopala že dodobra mednarodno uveljavljena prireditev v smučarskih skokih v Planici. Kot se je spominjal Emerik, je kot smučar dobro vedel, da bo ob sončnem vremenu v Planici promocija kokte uspešna.

Obiskovalci Planice 1953 so bili priča prvi obsežni akciji celostne promocije nekega izdelka v tedaj še plansko gospodarsko naravnani državi. Akcija je postala prepoznavna predvsem po celostni grafični podobi arhitekta Sergeja Pavlina, ki je oblikoval logotip, stekleničko, zložljivo kartonasto embalažo, kombinezone za hostese, poslikavo kamionov – potujočih bifejev. Oblikovanje zelo prepoznavnega plakata z zagorelo deklico, ki po slamici srka kokto, je Pavlin zaupal kolegu Urošu Vagaji. Vložek v promocijo se je podjetju zagotovo dolgoročno večkrat povrnil, podobno Pavlinov prispevek, saj je za celostno grafično podobo kokte prejel nagrado brezčasen slovenski dizajn 2005.

Kokto še vedno delajo iz zelišč, ki jih kupujejo doma in v tujini, jih zmeljejo, ekstrahirajo in naredijo koncentrat. Glavna tehnologinja pozna recept, po katerem zmešajo končno pijačo. Recept je strogo zaupen in varovan, pozna ga le peščica ljudi.