KROFI
Recept za Slonove krofe je strogo varovana skrivnost
Sladka pustna tradicija že več kot 35 let sredi Ljubljane. Slobodanka Vukovič pravi, da je vse v občutku in ljubezni.
Odpri galerijo
Ekipa, ki soustvarja najboljše ljubljanske krofe. V ospredju sta levo Marija in desno Slobodanka, med njima je generalni direktor Gregor Jamnik. FOTOGRAFIJE: Marko Feist
LJUBLJANA – Takoj ko se je začel debeli četrtek, to je dan, ko godujejo debeluhi, je bila Slobodanka Vukovič že za svojo delovno postajo v znamenitem Hotelu Slon. Od polnoči je potem pripravljala testo, mesila, vzhajala, polnila in cvrla plejado pregovorno najboljših krofov v Ljubljani.
Mimo Slobodanke, čeprav že srečno upokojene, vodilni v hotelu še vedno ne morejo. V času slehernega pusta jo vedno znova vpokličejo. Skupaj z njeno pomočnico Marijo Keder, s katero sodelujeta že desetletja, se tedaj podata po labirintu hodnikov, ki se prepletajo pod zemljo vse do Mestnega gledališča, in se za deset dni, če malce karikiramo, zapreta v svojo slaščičarsko delavnico.
Tam ju je tudi to pot pričakalo nekaj golobradih slaščičarjev in uka željnih slaščičark, ki že leta hlastajo za mojstrstvom Slobodanke Vukovič. Za zdaj, smo izvedeli, je bila vsa njihova vnema bolj ali manj neuspešna, saj še nikomur ni uspelo zares posneti njene recepture, se naučiti njene čarovnije in razumeti vseh skrivnosti priprave krofov.
Izurjena slaščičarka, ki je s Slonom tako ali drugače povezana že več kot 35 let, je simbol stare šole. Je dokaz, da je najboljši lahko šele tisti, ki svoj poklic preprosto obožuje. »Postopek je silno enostaven,« se je nasmehnila. Na prvo žogo je mogoče res tako, toda kaj ko se njena čarovnija zgodi pravzaprav pred očmi drugih, prav nič ne skriva, a njenih trikov še nikomur ni uspelo razvozlati.
»Vse je v občutku in ljubezni …« S svojim občutkom je nenadkriljiva in neponovljiva. Lahko bi dejali, da je izumila unikatno recepturo krofa, zaradi katerega celo samozavestni Dunajčani s stisnjenimi zobmi pogosto priznavajo, da je boljši kot tisti iz zibelke krofov, zibelke zato, ker naj bi prvi krof leta 1690 na Dunaju ocvrla Cecilija Krapf, pozneje pa je sloves dunajskih krofov tako zakrožil, da so jih, denimo, v času dunajskega kongresa leta 1815 pojedli kar deset milijonov!
Na pustni torek bo slaščičarka Slobodanka spravila čez kakšnih 7000 krofov, smo izvedeli, zato bo morala začeti s tokratno ekipo, v kateri so Aleksandar, Danijel, Klavdija, Karin, Vid in Muamer, že dan poprej, tam bo namreč že ob devetih zvečer.
V času pusta bo tako odpremila okoli 30.000 krofov. In prav vsi bodo mahoma razgrabljeni na Čopovi, kjer imajo tradicionalno stojnico. To je tista, ne boste je spregledali, do katere se bo v teh dneh vila kot kača dolga vrsta, vsak pa bo hotel svoj sladek in z obvezno marelično marmelado polnjen ocvrtek iz kvašenega testa, simbol obilnosti, pustnega časa in priprave na 40-dnevni post. Tradicija Slonovih krofov traja sicer že od leta 1962, ko je Hotel Slon opravil obširno renovacijo, takrat so na vogalu odprli najmodernejšo slaščičarno daleč naokoli pariškega ambienta, dunajskih tort in njihovih krofov.
S pomočjo generalnega direktorja Hotela Slon Gregorja Jamnika smo poskušali razvozlati, zakaj takšna fama okoli njihovih krofov. Izpostavil je troje: tradicijo, predvsem pa njihovo butično politiko, zaradi katere krofe prodajajo samo v času pusta, to je 10 dni v letu, in kadar neka tako kakovostna stvar povprečnemu potrošniku ni dosegljiva prav vsak dan v letu, kar naj bi bilo sicer nekaj samoumevnega, postane (slaščičarski) izdelek v trenutku dragocen, nadvse iskan, še bolj cenjen, o njem se govori tudi takrat, ko ga ni na tržišču.
Pa še nekaj, je izpostavil Jamnik: »Fama se je ustvarila seveda tudi zaradi recepture, ki jo je Slobodanka naštudirala do potankosti in zadela v nulo, je pa za zdaj še ni izdala nikomur. Mlajši jo resda želijo posnemati, a jim še ni uspelo.«
O zaščiti Slonovega krofa prav zato še niso razmišljali. Zavedajo se, da je njihova slaščičarka neponovljiva. »Če bi se jo dalo skopirat, bi bili vsi krofi v Ljubljani najboljši, tako pa niso,« se je smejalo Jamniku. »Pomembno je, da pozna recepturo …«
»Saj je ne, sem že pozabila,« mu je vrnila upokojenka, ki jo v Slonu skupaj z Marijo pokličejo vsakič, ko so na sporedu krofi in potice.
Za zdaj je jasno le, da je posebnost njenih krofov v dvojni marelični in še zdaleč ne presladki marmeladi, dvojnih jajcih, menda so jih zadnjič ubili kar 720, na lastne oči smo videli vreče z moko, sladkorjem, videli smo klade margarine, nekaj je govorila o smetani, ali je bila sladka ali kisla, pa nismo izvedeli.
(LAHKO BREZ TE FOTKE)
Slobodanka med pripravo testa za še eno rundo.
Slobodanka med pripravo testa za še eno rundo.
Mimo Slobodanke, čeprav že srečno upokojene, vodilni v hotelu še vedno ne morejo. V času slehernega pusta jo vedno znova vpokličejo. Skupaj z njeno pomočnico Marijo Keder, s katero sodelujeta že desetletja, se tedaj podata po labirintu hodnikov, ki se prepletajo pod zemljo vse do Mestnega gledališča, in se za deset dni, če malce karikiramo, zapreta v svojo slaščičarsko delavnico.
Nedosegljivo mojstrstvo
Tam ju je tudi to pot pričakalo nekaj golobradih slaščičarjev in uka željnih slaščičark, ki že leta hlastajo za mojstrstvom Slobodanke Vukovič. Za zdaj, smo izvedeli, je bila vsa njihova vnema bolj ali manj neuspešna, saj še nikomur ni uspelo zares posneti njene recepture, se naučiti njene čarovnije in razumeti vseh skrivnosti priprave krofov.
Vse je v občutku, pravi Slobodanka.
Izurjena slaščičarka, ki je s Slonom tako ali drugače povezana že več kot 35 let, je simbol stare šole. Je dokaz, da je najboljši lahko šele tisti, ki svoj poklic preprosto obožuje. »Postopek je silno enostaven,« se je nasmehnila. Na prvo žogo je mogoče res tako, toda kaj ko se njena čarovnija zgodi pravzaprav pred očmi drugih, prav nič ne skriva, a njenih trikov še nikomur ni uspelo razvozlati.
Slonovi krofi so bili tedaj pripravljeni za ulično prodajo.
»Vse je v občutku in ljubezni …« S svojim občutkom je nenadkriljiva in neponovljiva. Lahko bi dejali, da je izumila unikatno recepturo krofa, zaradi katerega celo samozavestni Dunajčani s stisnjenimi zobmi pogosto priznavajo, da je boljši kot tisti iz zibelke krofov, zibelke zato, ker naj bi prvi krof leta 1690 na Dunaju ocvrla Cecilija Krapf, pozneje pa je sloves dunajskih krofov tako zakrožil, da so jih, denimo, v času dunajskega kongresa leta 1815 pojedli kar deset milijonov!
Fama okoli Slonovih krofov
Na pustni torek bo slaščičarka Slobodanka spravila čez kakšnih 7000 krofov, smo izvedeli, zato bo morala začeti s tokratno ekipo, v kateri so Aleksandar, Danijel, Klavdija, Karin, Vid in Muamer, že dan poprej, tam bo namreč že ob devetih zvečer.
Fama se je ustvarila seveda tudi zaradi recepture, ki jo je Slobodanka naštudirala do potankosti in zadela v nulo, je pa za zdaj še ni izdala nikomur.
V času pusta bo tako odpremila okoli 30.000 krofov. In prav vsi bodo mahoma razgrabljeni na Čopovi, kjer imajo tradicionalno stojnico. To je tista, ne boste je spregledali, do katere se bo v teh dneh vila kot kača dolga vrsta, vsak pa bo hotel svoj sladek in z obvezno marelično marmelado polnjen ocvrtek iz kvašenega testa, simbol obilnosti, pustnega časa in priprave na 40-dnevni post. Tradicija Slonovih krofov traja sicer že od leta 1962, ko je Hotel Slon opravil obširno renovacijo, takrat so na vogalu odprli najmodernejšo slaščičarno daleč naokoli pariškega ambienta, dunajskih tort in njihovih krofov.
S pomočjo generalnega direktorja Hotela Slon Gregorja Jamnika smo poskušali razvozlati, zakaj takšna fama okoli njihovih krofov. Izpostavil je troje: tradicijo, predvsem pa njihovo butično politiko, zaradi katere krofe prodajajo samo v času pusta, to je 10 dni v letu, in kadar neka tako kakovostna stvar povprečnemu potrošniku ni dosegljiva prav vsak dan v letu, kar naj bi bilo sicer nekaj samoumevnega, postane (slaščičarski) izdelek v trenutku dragocen, nadvse iskan, še bolj cenjen, o njem se govori tudi takrat, ko ga ni na tržišču.
Izurjena slaščičarka, ki je s Slonom tako ali drugače povezana že več kot 35 let, je simbol stare šole.
Pa še nekaj, je izpostavil Jamnik: »Fama se je ustvarila seveda tudi zaradi recepture, ki jo je Slobodanka naštudirala do potankosti in zadela v nulo, je pa za zdaj še ni izdala nikomur. Mlajši jo resda želijo posnemati, a jim še ni uspelo.«
O zaščiti Slonovega krofa prav zato še niso razmišljali. Zavedajo se, da je njihova slaščičarka neponovljiva. »Če bi se jo dalo skopirat, bi bili vsi krofi v Ljubljani najboljši, tako pa niso,« se je smejalo Jamniku. »Pomembno je, da pozna recepturo …«
30
tisoč krofov bodo nacvrli.
tisoč krofov bodo nacvrli.
»Saj je ne, sem že pozabila,« mu je vrnila upokojenka, ki jo v Slonu skupaj z Marijo pokličejo vsakič, ko so na sporedu krofi in potice.
Za zdaj je jasno le, da je posebnost njenih krofov v dvojni marelični in še zdaleč ne presladki marmeladi, dvojnih jajcih, menda so jih zadnjič ubili kar 720, na lastne oči smo videli vreče z moko, sladkorjem, videli smo klade margarine, nekaj je govorila o smetani, ali je bila sladka ali kisla, pa nismo izvedeli.
