Reciklira in ustvarja iz odpadkov

Nekaj čez deveto zjutraj je odbilo v Žužemberku. Brane Zaman nas je pričakal v središču mesta in nas povabil naprej. »Včasih je bila tu trgovina, zdaj že lep čas ne. Tukaj imajo svoje delovne prostore tisti, ki delamo prek javnih del,« nam pove 62-letni dobrodušni domačin. Družine si ni ustvaril, pravi, da je bil malce pozen za to, živi z mamo, predvsem pa je tisti dobri duh kraja, ki je na voljo 24 ur, petek in svetek, pove, a ga to ne moti. Predvsem mu ni v breme, ampak v čast, zadovoljstvo, pa še kak evro pade k skromni pokojnini. »Rad delam, rad pomagam,« nam pove, ko nas popelje v svojo pisarno, tako pravi prostorom, ki jih imajo komunalni delavci, med te od leta 2000 spada tudi sam. »Ko smo pred 20 leti prišli, je bilo vse prazno, bilo je, kot bi prišel na stadion brez gledalcev,« slikovito pripomni. Ko vstopimo, najprej zagledamo slikovite in bogate jaslice, ki jih je postavil decembra. »Kar naprej,« nas povabi, vmes pa stisne Božička, ki ga je našel. Prav dobri mož je eden številnih, ki jih je rešil smrti. Kako?

Podarja fotelje, hladilnike

V Branetov delokrog spada tudi delo na zbirno-reciklažnem centru, ki ga premorejo v Žužemberku. Zdaj dva meseca in pol miruje, covid-19 je naredil svoje. »A ko se bo spet odprlo, bodo veljali strogi pogoji, dela pa zlepa ne bo zmanjkalo!« pove Brane. In prav ob tej reciklaži je našel vse svoje eksponate. Medtem ko nam dobri mož še enkrat pomežikne, nam z druge strani Branetove pisarne mahajo plišasti medvedi. Vmes stisne gumb in oživijo jaslice. Od tam, tako se vsaj zdi, nam pomaha krokodil. »Ljudje danes odvržejo vse. Ampak resnično vse. Hladilnik in pralni stroj se malce pokvarita, pa že končata pri nas. Nekaj sem rabil, da smo popravili štedilnik, pa tudi pralni stroj imamo zdaj v naši pisarni,« pristavi ključavničar po poklicu. »Pogosto se zgodi, da ljudje niti ne vedo, kaj bi s stvarmi, ko umrejo njihovi starejši. Takrat pripeljejo k nam. Kar je dobro, uporabim, če je treba, popravim in prinesem v naše prostore. Z veseljem tudi podarim naprej. In smo vsi srečni,« nadaljuje Brane, ki praviloma v svoje prostore prihaja rano, ob pol petih je že tu.

Sneg in drva

»Pripravim za začetek dela,« pove, celotna ekipa, zdaj so štirje, se zbere do pol sedmih. Ob sedmih začnejo. Ko še ni bilo vse zaprto, so radi spili kavo v bližnjem baru, zdaj so si kupili avtomat, pa kar sami skuhajo. »Sicer pa sem kar po 24 ur tu. Domov grem spat in jest. Tu sem si uredil tudi televizor,« navrže Brane, ki pokaže na vse naprave, ki mu pomagajo, da kaj zalota, zavari in popravi. Dva varilna stroja je prinesel v prostore, dobro mu služita, loti se vsega, zna marsikaj, sodelavci gredo na teren. Pozimi kidajo tudi sneg, čistijo ceste, pridni so. »Rad delam,« pove Brane in pohvali oba župana – sedanjega Jožeta Papeža in prejšnjega Franca Škufco. »Z obema sem dobro sodeloval,« pripomni, potem pa pokaže na knjižni omari. »Saj vam je jasno: vse so zavrgli ljudje, omari sem obnovil, zdaj pa sta že polni knjig,« doda vneti bralec. Tudi Slovenske novice lista, najraje ob sobotah, ko je našemu časopisu dodana priloga Vikend.