Rekordno zelje iz starega semena
»Več kot 50 let ohranjamo seme tega zelja. Že mama, ki je umrla pred petimi leti, ga je imela, in vedno mi je govorila, da moram paziti, da semena ne zatremo,« je povedal Franc Pšeničnik iz Bojsnega, vasice le lučaj od Globokega v brežiški občini. Franc pove, da gre za ljubljansko zelje. »To je stara sorta, ki je bila res vedno pri hiši, nismo pa marali varaždinskega, ker so glave manjše in trde. To zelje je bolj krhko, lepo se da rezati za solato pa tudi za kisanje je primerno. Med rezano damo kisati tudi zeljne glave za sarmo, seveda mora biti v listih pri pripravi sarme tudi kaj mesa,« se nasmehne zgovorni sogovornik in pove, da so bile letos glave res velike, eni večjih, s katero sta se slikala Franc in njegova žena Jožica, je tehtnica pokazala kar osem kilogramov.
Ljubljansko zelje imajo raje kot varaždinsko.
Jožica svojega moža dopolni, da je zelo pomembno, da imajo sadike, ko jih posadimo, dobro zemljo in dovolj vlage, zato jih je treba vsaj na začetku zalivati, če je leto suho. Sicer pa bo Franc zdaj, ko bo zelje pospravil, kocene posadil ob ograjo, da drugo leto poženejo in naredijo cvetje oziroma seme. »Običajno zelje posadimo na njivo, letos smo ga imeli pa na vrtu. In bila so leta, ko smo posadili tudi 120 sadik,« je povedal Franc in dodal, da so s hčerko Marijo, ki je bila med našim obiskom v šoli, zelje že skisali. Sicer pa dela na kmetiji nikoli ne zmanjka, sploh za Franca, ki je v penziji. V hlevu imajo nekaj pujsov pa štiri glave živine, gozd, vinograd. »Da mi ni dolgčas,« se pošali sogovornik, zadovoljen, da lahko čim več hrane pridelajo doma.
