Renata Meh dolgočasen plašč prekroji v umetnino

»Ustvarjanje je zame balzam za dušo. Neznansko uživam, ko mi kdo prinese kak star, a še vedno kakovosten plašč, nekoč ugledne modne znamke, ki pa je zaradi klasičnega kroja in barve neprivlačen. Ker je lastnica pred leti zanj odštela celo plačo, pa se od njega še kar ne želi posloviti. In tu se moje delo pravzaprav začne. Uporabim obilo domišljije, vzamem v roke škarje in plašč z dodatki prekrojim v nov kos oblačila, ki ga lastnica komaj še prepozna. In tisto navdušenje, ko ga zagleda in me tesno objame, v znak hvaležnosti, ker ga bo spet ponosno nosila, je zame dokaz, da sem delo dobro opravila,« nam pripoveduje Renata Meh iz Rečice ob Paki v občini Šmartno ob Paki, kjer živi kar več znanih, uglednih Slovencev in Slovenk. Veliko pa se jih je že oglasilo pri njej, da jim je izdelala unikatna oblačila za različne priložnosti.
 

Svečano in udobno

Na dvorišču njene hiše nas pričaka prijazna psička Lili, za katero lastnica pravi, da je njen kosmati otrok. Sploh zdaj, ko je njena 20-letna hči Nika že odšla na svoje. Čeprav je kazalo, da bo tudi Nika šla po maminih stopinjah, si je pozneje premislila in izbrala študij notranjega dizajna. »Nekaj časa je delala z mano, potem pa ugotovila, da to delo terja celega človeka, včasih tudi cele noči. In je izbrala drugo pot,« pove Renata, ki je hvaležna svoji mami in očetu, da sta ji bila v najtežjih trenutkih v oporo in sta imela posluh, da je lahko sledila sanjam.

Kadar Renata v rokah nima škarij in ne sedi za šivalnim strojem, se rada odpravi v naravo. »Rada športam, obožujem pohodništvo, kolesarjenje, smučanje in tenis. Zelo rada pa tudi kuham in pečem in z morsko hrano razvajam prijateljice in prijatelje,« nam zaupa simpatična modna oblikovalka in stilistka, ki se je v šivanje zaljubila že v osnovni šoli. »V sedmem razredu sem si sešila prvo krilo, še prej sem obiskovala krožek ročnih del, kjer smo pletli in kvačkali. Priznam, da danes tega sploh ne znam več,« je iskrena Renata, ki so jo starši nagovarjali, da bi se vpisala v srednjo kadetsko šolo in postala policistka.


Na srečo pa ravno tisto leto deklet niso več sprejemali, zato se je odločila za srednjo tekstilno šolo v Celju. »Žal zaradi financ nisem mogla nadaljevati študija v Ljubljani. Sem se pa samoiniciativno dodatno izobraževala na številnih tečajih, trinajst let pa sem bila zaposlena v mozirskem Elkroju, kjer smo šivali hlače za same ugledne nemške modne oblikovalce, ki so terjali natančnost in red. Potem sem za nekaj časa odšla v povsem drugo branžo. A v nekem trenutku sem se odločila vrniti za šivalni stroj in tako se je začela moja podjetniška pot,« pravi Renata, ki ima za seboj že tri desetletja bogatih izkušenj v branži, ki danes ni ravno donosna. Tudi zaradi številnih trgovin, ki ponujajo poceni oblačila vprašljive kakovosti.
 

Džins v poročni obleki

V zadnjem času se miselnost spreminja, vedno bolj se tudi v tekstilni branži izpostavlja pomen recikliranja. »K meni hodijo ozaveščene stranke, ki imajo rade posebne kose oblačil. Za nekaterimi, ki jih želijo reciklirati, pa se skrivajo tudi čisto posebne zgodbe. Tako si je neka prijateljica zaželela, da ji iz kostima, ki ga je kupila za poroko – čeprav se zakon ni obdržal, zanj pa je odštela veliko denarja –, ustvarim poletno obleko. Delala sem pa tudi že belo poročno obleko, v katero sem vstavila dele kavbojk nevestinega pokojnega brata. In bila je čudovita,« razkriva Renata, ki jo je epidemija ujela povsem nepripravljeno.


»Tudi jaz sem čez noč ostala brez dela, saj sem bila lani v tem času sredi izdelovanja maturantskih in drugih svečanih oblačil, ki jih stranke naenkrat niso več potrebovale. Nekaj časa sem zato potrebovala, da so moji možgani to predelali, potem pa sem se preusmerila v izdelovanje oblačil za prosti čas. In zdaj tudi v ustvarjanju trenirk, ki so še vedno posebne in unikatne, prav tako neizmerno uživam,« sklene Renata Meh.