ZBIRATELJ
Renatovi avtomobilčki so vredni več kot 50.000 evrov
Stanovanje zbiratelja iz Bilj postaja pravi muzej avtomobilizma. Fornazaričev brat Egon pa v Novi Gorici zbira tomose.
Odpri galerijo
Renato Fornazarič ima zbirko 1200 avtomobilčkov. FOTOgrafije: Marko Feist
BILJE – Renato Fornazarič iz Bilj svetu javno še ni pokazal veličastne zbirke, v kateri je združil svojo otroško željo, strast do avtomobilskih dirk ter avtomobilske industrije, še posebno tiste najprestižnejše, ki izhaja iz italijanske soseščine. Ferrarijev cavallino rampante (poskočni konjič) ga je povsem okužil, celo tako, da si je s pojavom interneta izpolnil še svoje otroške sanje. Kupil si je namreč prvo rdečo igračko, bil je to ferrari 330 P4, letnik 1967, ki je tistega leta zmagal v Daytoni, vozila pa sta ga Italijan Lorenzo Bandini, ki se je še tistega leta na VN Monaka smrtno ponesrečil, in Novozelandec Chris Amon.
»Ta mi je še vedno najlepši,« nam je v tistem zaupal Renato. Stal ga je, smo izvedeli, 250 evrov, njegova cena pa je medtem znatno poskočila. Kot je tudi njegovi celotni zbirki kar 1200 igračk oziroma avtomobilčkov. Zdaj je vredna namreč že čez 50.000 evrov.
Njegova zbirka je medtem postala že muzejska. Renato Fornazarič ni le zbiratelj, je tudi enciklopedija avtomobilskega športa. Njegovo stanovanje postaja pravi muzej, ki ga obkrožajo lične vitrine, smiselna postavitev njegovih modelčkov, Renato zbira in kupuje res z okusom. Priznava, da mu prostora za celotno zbirko že nevarno zmanjkuje.
Tedaj je končno prižgal luči. Štiri od šestih vitrin so v hipu naravnost zasijale. Pred našimi očmi se je na lepem zasvetlikal vozni park, ki smo ga doslej občudovali le v sanjah. Na osrednji mizi smo zagledali še delce, iz katerih bo Renato postopoma sestavil motocikel, s katerim polaga ovinke Valentino Rossi. »Ne, nisem maketar, sploh ne,« je dejal. Vsak teden bo z revijo La moto di Valentino k njemu domov prispel en kos, ki bo po 100 tednih in 100 delih predstavljal celoto – Rossijev motocikel v merilu 1:4.
Renato je bil rojen v Vrtojbi pred 60 leti. Bencinski hlapi so ga zasvojili že zgodaj. Najbrž tudi zaradi očeta, ki je bil avtomehanik. Ne le njega, tudi njegovega brata Egona je oče navdušil z avtomobili in dirkami. Tudi Egon ima sredi Nove Gorice manjši muzej, in če je njegov posvečen hranjenju in obnovi nekdanjih dirkalnih motociklov tovarne Tomos, je Renatov zgodovini formule 1 in drugim visokooktanskim dirkam, posvečen je, kot rečeno, avtomobilski industriji, v Renatovem muzeju pa se je možno nostalgično sprehoditi še po spominu na naše in vaše otroštvo.
Navijač Ferrarija in dirkača Gillesa Villeneuva že od nekdaj kupuje tudi italijansko avtomobilistično revijo Auto Sprint. Nekoč je tako v eni izmed številk zasledil znanega izdelovalca maket Michelleja Conteja, ki je izdeloval izjemne unikate vredne po nekaj tisoč evrov, v merilu 1:10. Renato se je takrat zagledal v tiste Contejeve modele. Star je bil 15 let in si najbrž po tihem mislil, kako lepo bi bilo imeti kaj takšnega doma. Sledile so prav tako znamenite zbirke avtomobilčkov, imenovane Matchbox, ki so še danes pomemben del Fornazaričevih vitrin. In potem je prišel čas internetnih trgovin, ko so nekoč oddaljene stvari postale neprimerno dostopnejše. Odtlej skoraj ni tedna, da Fornazarič svoje zbirke ne bi dopolnil s kakšnim novim modelom.
Začelo se je torej pred približno dvajsetimi leti, ko se je začel Renato Fornazarič s pomočjo javnih dražb uspešno potegovati za modelčke precizno narejenih avtomobilov. Mož, ki je 40 let delal v Telekomovem klicnem centru na informacijah, ima jasno vizijo: ne kupuje kar počez, kot na primer tisti Libanonec Nabil Karam, ki ima doma dokazano največjo zbirko tovrstnih modelčkov na svetu, več kot 37.000 jih ima. V nasprotju s Karamom zbira namreč samo tiste športne in dirkalne avtomobile, ki so nekaj pomenili, ter tudi takšne, na katere je čustveno navezan. V zbirki ima seveda kup otroških v merilu 1:43, lepo zbirko pa ima tudi v merilu 1:24 in 1:18. V primerjavi z Libanoncem pozna o vsakem izmed 1200 modelov določeno zgodovinsko ali tehnično dejstvo.
Še posebno je ponosen, da je na njegovih policah rumen ferrari f12 tdf, ki je bil na tržišče poslan v samo 100 primerkih, še kako rad pa se naslaja tudi ob ferrariju 250 GTO, letnik 1962, še zlasti ker jih je bilo v realnosti izdelanih samo 36, in je to še danes najdražji avtomobil na svetu. Za skoraj 50 milijonov dolarjev ga je avgusta lani na javni dražbi prodal Greg Whitten.
Renato Fornazarič si je nemara tudi zato nadel bele rokavičke in ga kot kakšen kustos vzel s slogom iz vitrine, ki jo približno trikrat na leto v celoti očisti. Ker je vitrin šest in prihaja kmalu še ena, tudi to bo izdelal mizar iz Šempasa, je to za Renata pravi praznik in čisti užitek, ki traja več dni skupaj, saj ne očisti le vitrine, ampak vsakega izmed 1200 avtomobilčkov posebej, previdno in precizno. Ker ne želi, da so ves čas postavljeni enako, je to tudi pravi trenutek, ko njihov vrstni red malce obrne in spremeni.
Zato je prav mogoče, da ob našem naslednjem obisku športne lancie in športni fiati ne bodo več na tistem mestu, lamborghiniji, alfete in predvojni dirkalni mercedesi prav tako, da bo tudi oddelek vozil, ki so se množično prodajala po vzhodni Evropi (fički, katrce, spački, bolhe) nekje drugje. Bo pa tam zagotovo Renato Fornazarič, ki bo do zdaj javnosti skrito zbirko z veseljem še kdaj razkazal.
Z belimi rokavičkami je približal ferrarija 250 GTO, letnik 1962, to je tudi najdražji avtomobil na svetu.
»Ta mi je še vedno najlepši,« nam je v tistem zaupal Renato. Stal ga je, smo izvedeli, 250 evrov, njegova cena pa je medtem znatno poskočila. Kot je tudi njegovi celotni zbirki kar 1200 igračk oziroma avtomobilčkov. Zdaj je vredna namreč že čez 50.000 evrov.
Njegova zbirka je medtem postala že muzejska. Renato Fornazarič ni le zbiratelj, je tudi enciklopedija avtomobilskega športa. Njegovo stanovanje postaja pravi muzej, ki ga obkrožajo lične vitrine, smiselna postavitev njegovih modelčkov, Renato zbira in kupuje res z okusom. Priznava, da mu prostora za celotno zbirko že nevarno zmanjkuje.
Modeli avtomobilov, ki so jih prodajali v vzhodni Evropi.
Tedaj je končno prižgal luči. Štiri od šestih vitrin so v hipu naravnost zasijale. Pred našimi očmi se je na lepem zasvetlikal vozni park, ki smo ga doslej občudovali le v sanjah. Na osrednji mizi smo zagledali še delce, iz katerih bo Renato postopoma sestavil motocikel, s katerim polaga ovinke Valentino Rossi. »Ne, nisem maketar, sploh ne,« je dejal. Vsak teden bo z revijo La moto di Valentino k njemu domov prispel en kos, ki bo po 100 tednih in 100 delih predstavljal celoto – Rossijev motocikel v merilu 1:4.
Fornazaričeva zbirka ima že muzejsko vrednost, kar dokazujeta tudi figurici Carla Benza in Gottlieba Daimlerja.
Renato je bil rojen v Vrtojbi pred 60 leti. Bencinski hlapi so ga zasvojili že zgodaj. Najbrž tudi zaradi očeta, ki je bil avtomehanik. Ne le njega, tudi njegovega brata Egona je oče navdušil z avtomobili in dirkami. Tudi Egon ima sredi Nove Gorice manjši muzej, in če je njegov posvečen hranjenju in obnovi nekdanjih dirkalnih motociklov tovarne Tomos, je Renatov zgodovini formule 1 in drugim visokooktanskim dirkam, posvečen je, kot rečeno, avtomobilski industriji, v Renatovem muzeju pa se je možno nostalgično sprehoditi še po spominu na naše in vaše otroštvo.
Zbirko odlikujejo figurice dirkačev.
Navijač Ferrarija in dirkača Gillesa Villeneuva že od nekdaj kupuje tudi italijansko avtomobilistično revijo Auto Sprint. Nekoč je tako v eni izmed številk zasledil znanega izdelovalca maket Michelleja Conteja, ki je izdeloval izjemne unikate vredne po nekaj tisoč evrov, v merilu 1:10. Renato se je takrat zagledal v tiste Contejeve modele. Star je bil 15 let in si najbrž po tihem mislil, kako lepo bi bilo imeti kaj takšnega doma. Sledile so prav tako znamenite zbirke avtomobilčkov, imenovane Matchbox, ki so še danes pomemben del Fornazaričevih vitrin. In potem je prišel čas internetnih trgovin, ko so nekoč oddaljene stvari postale neprimerno dostopnejše. Odtlej skoraj ni tedna, da Fornazarič svoje zbirke ne bi dopolnil s kakšnim novim modelom.
Najdražji na svetu
Začelo se je torej pred približno dvajsetimi leti, ko se je začel Renato Fornazarič s pomočjo javnih dražb uspešno potegovati za modelčke precizno narejenih avtomobilov. Mož, ki je 40 let delal v Telekomovem klicnem centru na informacijah, ima jasno vizijo: ne kupuje kar počez, kot na primer tisti Libanonec Nabil Karam, ki ima doma dokazano največjo zbirko tovrstnih modelčkov na svetu, več kot 37.000 jih ima. V nasprotju s Karamom zbira namreč samo tiste športne in dirkalne avtomobile, ki so nekaj pomenili, ter tudi takšne, na katere je čustveno navezan. V zbirki ima seveda kup otroških v merilu 1:43, lepo zbirko pa ima tudi v merilu 1:24 in 1:18. V primerjavi z Libanoncem pozna o vsakem izmed 1200 modelov določeno zgodovinsko ali tehnično dejstvo.
1200
modelčkov je v zbirki 60-letnika iz Bilj.
modelčkov je v zbirki 60-letnika iz Bilj.
Še posebno je ponosen, da je na njegovih policah rumen ferrari f12 tdf, ki je bil na tržišče poslan v samo 100 primerkih, še kako rad pa se naslaja tudi ob ferrariju 250 GTO, letnik 1962, še zlasti ker jih je bilo v realnosti izdelanih samo 36, in je to še danes najdražji avtomobil na svetu. Za skoraj 50 milijonov dolarjev ga je avgusta lani na javni dražbi prodal Greg Whitten.
Renato Fornazarič si je nemara tudi zato nadel bele rokavičke in ga kot kakšen kustos vzel s slogom iz vitrine, ki jo približno trikrat na leto v celoti očisti. Ker je vitrin šest in prihaja kmalu še ena, tudi to bo izdelal mizar iz Šempasa, je to za Renata pravi praznik in čisti užitek, ki traja več dni skupaj, saj ne očisti le vitrine, ampak vsakega izmed 1200 avtomobilčkov posebej, previdno in precizno. Ker ne želi, da so ves čas postavljeni enako, je to tudi pravi trenutek, ko njihov vrstni red malce obrne in spremeni.
Zbira samo športne in dirkalne avtomobile, ki so nekaj pomenili, ter takšne, na katere je čustveno navezan.
Zato je prav mogoče, da ob našem naslednjem obisku športne lancie in športni fiati ne bodo več na tistem mestu, lamborghiniji, alfete in predvojni dirkalni mercedesi prav tako, da bo tudi oddelek vozil, ki so se množično prodajala po vzhodni Evropi (fički, katrce, spački, bolhe) nekje drugje. Bo pa tam zagotovo Renato Fornazarič, ki bo do zdaj javnosti skrito zbirko z veseljem še kdaj razkazal.
