Reševalca Žigo Macedonija v gorah zadela ogromna skala: odpeljali so ga v UKC Ljubljana

»Včasih ti prestaviš kak kamen, včasih pa kamen tebe. To so gore, narava, življenje,« je naslov zapisa gorskega reševalca Žige Macedonija, ki je na facebooku opisal, kako tanka meja je med življenjem in smrtjo v gorah. 

»Nisem ne prvi ne zadnji, ki ga je v gorah zadel kamen. Nisem edini, ki je imel (to) smolo. In niti nisem edini, ki je imel pri tem strašansko srečo. Ampak ta zgodba je moja. Unikatna. In prav je, da jo povem. Iskreno in naglas,« je uvodoma zapisal in opisal en sprva običajen deloven nedeljski dan, ki bi se lahko zanj končal tragično.

»V nedeljo zvečer je bil za ponedeljek zjutraj sklican zbor na društvu, z namenom, da se že četrti dan zapored odpravimo na iskalno akcijo za pogrešanim pohodnikom pod Skuto. Kadar zazvonijo pozivniki, seveda ni časa, da bi se doma z družino posvetoval ali celo opravičeval, da moraš zdaj, ta trenutek, na akcijo. A tokrat je bilo dovolj časa, da ženo Manco vseeno vprašam za njeno mnenje, saj je bilo rojstvo druge hčere tik pred vrati. 'Seveda, pojdi. Tam doli se še nič pretiranega ne dogaja. Samo prosim, bodi dosegljiv' je zaključila najin zelo kratek posvet«.

Dan pozneje je z drugimi reševalci prečesaval območje pod Skuto, ko so na samem začetku poti čez Žmavčarje našli preminulega planica, za katerega je bil usoden padec čez skalni skok.

»Z Matejem pospešiva korak in v sebi čutim nekakšno olajšanje, saj imeti stalno oči na preži tudi terja določen napor. Dan je ravno okoli poldneva in sonce pripeka na polno, ko z avtomobila v dolini pobereva potrebno opremo za prenos ponesrečenca. Ekipi, ki je sestopila mimo bivaka in je že na kraju nesreče, sporočiva, da bova zmogla vse prinesti sama, saj do tja ni daleč. Z naju pošteno kaplja, ko prisopihava v kratek, a strm breg,« opisuje in nadaljuje:

»Trije smo pri nosilih, na vrhu Marjana pomaga z vrvjo. Dva odhitita naprej naredit vmesno sidrišče, saj imamo samo 50 m vrvi. Spust poteka tekoče, strmina ni tako velika, vendar je v gozdu kar precej naloženega materiala. Ko prečimo pot, zavarujemo nosila in čakamo, da se do konca uredi vmesno sidrišče. Odmaknem se od nosil in se pomaknem proti sidrišču, če bi Matej in Aleš tam potrebovala pomoč. Vse skupaj ne traja dolgo, morda niti minuto ne, ko zaslišim: 'Pazi, velika je, velika!'«

Kar naenkrat se je znašel na tleh

Takrat je Macedoni zaslišal samo še »sssk«, kot bi kosa zarezala v veje. »Za trenutek jo še ugledam, skalo namreč, preden se dva metra nižje znajdem na tleh. Odprem oči, skelijo me ustnice. Očitno sem pristal na obraz. Pljunem. Malo je krvavo, a nič takega. Potem pa se zavem, da spodaj ni čisto vse ok. Levo stegno mi počasi obliva topla tekočina. Nagonsko uprem roke v tla in dvignem rit, toda levo koleno ostane na tleh. Počasi se uležem nazaj na tla. 'Žiga, Žiga, a si v redu', zaslišim iz bližine. 'Ne. Nisem.' odgovorim z razočaranim in že malo stokajočim glasom.«

Žigi so imobilizirali nogo in bolečina je bila huda, opisuje. Kot pravi, ga še nič v življenju ni tako bolelo. 

»Dogodkov od tu se ne spominjam več tako jasno. Sledila je dodatna imobilizacija noge, nad sabo slišim helikopter. Spomnim se zdravnice, ki je priletela z njim in me vsaj malo 'zadela'. Z avtotransfuzijo so me malo spravili k sebi, saj sem bil že precej odsoten. Prišla je tudi ostala ekipa. Spomnim se Simona in Jerneja, srečali smo se z očmi. Če slučajno do takrat nisem dojel, kako resno je, sta mi to zagotovo povedala njuna pogleda. Vem tudi, da sem se močno uprl, ko so na helikoptersko vrečo hoteli dati obrazno masko. Spomnim se je iz vaj. Klavstrofobična je. Sem in tja je priletel kakšen 'Žiga, drži se'. Ne preveč. Ravno dovolj in ob pravem času.«

Gorski reševalec Žiga je v nesreči odnesel z zlomljeno stegnenico, ki so jo oskrbeli v UKC Ljubljana. Pravi, da je strokovnemu zdravstvenemu osebju hvaležen in tudi, da se je med njegovim bivanjem v bolnišnici rodila druga hčerka Lina. »Hvala vsem, ki ste mi oz. nama omogočili, da sem bil lahko zraven pri tem srečnem dogodku. Tudi to je čisto posebna zgodba, polna (večinoma) zabavnih anekdot.«

Celotno zgodbo si lahko preberete na GRS Kamnik.