Rezbar knjige najprej napiše na roko
Ko je konec lanskega poletja že kazalo, da se bomo enkrat za vselej znebili nesrečnega koronavirusa, se je stanje spet obrnilo na slabše. Tega se je zavedal tudi domžalski upokojeni novinar in publicist Matjaž Brojan, tudi neutrudni zbiratelj najrazličnejših starih predmetov, med katerimi so sekire, ključavnice, svetila in podobno. Njegovo klet in del stanovanja zapolnjujejo najrazličnejše zbirke, veliko gradiva pa je povezanega z Domžalami.
Matjaž Brojan zelo spretno uporablja tudi rezbarska dleta, enako dobro pa mu teče pero. Da, tisto pravo nalivno pero, saj pravi, da ima črnilo zanj prav poseben vonj. Kot odličen rezbar, poznavalec lesa, nožičev in dlet, materialov torej, je v bogastvo lipovih dreves vrezal prve zapise v slovenskem jeziku. To so Brižinski spomeniki in Stiški rokopisi, Rateški oziroma Celovški rokopisi, poleg tega še Trubarjeve misli z naslovne strani njegovega Abecedariuma, Prešernovo Zdravljico, nato še skromen, a še kako pomemben zapis Osti jarej, pridige Janeza Svetokriškega in še kaj. Njegove rezbarije so našle mesto v tudi avtorski knjigi Čarni svet mojih prabesed.
V mladosti igral nogomet in plaval
»Rezbarstvo, podobarstvo in pozlatarstvo so bili nekoč poklici, ki so se postavljali ob bok še bolj čislanim sposobnostim antičnih umetnikov, delujočih na področju slikarstva in kiparstva,« uvodoma pove Matjaž. »Njihove veščine, umetniško izrazno moč in voljo do potankosti izmojstrene sposobnosti izraziti v barvah, kamnu in lesu lahko – še dolga stoletja potem, ko so bile ustvarjene – evropski človek najde in občuduje v množici cerkva, galerij in fasad, javnih in zasebnih zbirk ter še kje, kjer njihova umetniška izrazna moč z izdelki rok in duha kljubuje stoletjem in tisočletjem. Tudi Slovenci smo se že z mnogimi rezbarji in pozlatarji priključili vsem tistim umetnikom, ki so z dletom v roki poskušali na svoj način prispevati delež sakralni umetnosti, opremljati cerkve in druge narodove objekte z rezbarjenim pohištvom in na ta način uveljavljati rezbarsko umetnost na tleh nekdanje Kranjske, zdajšnje Slovenije.«
Brojan spregovori tudi o odnosu do lesa: »Nikoli v mladih letih – ko je bila glava polna misli na prosti čas v naravi, plavanje, nogomet, potapljanje in vse drugo, kar mi je ob siceršnjem prebiranju knjig izpolnjevalo mladost – nisem pomislil, da bom kdaj pozneje popolnoma predan lesu, njegovim strukturam, mehkobi, smoli in vsem drugim kemijskim esencam, ki v njem počivajo.«
Potem se mu je zgodilo na pragu srednjih let, da mu je usoda porinila v roke lesene čoke, debla, štore in vsakršne kose lesa, iz katerih je začenjal z dleti izvabljati podobe, ki so se mu zdele lepe in vredne oblikovanja. »Množica lesenih izdelkov, ki je izšla izpod mojega dleta, je postala velika, z razstavami sem mnoge teh lesenih stvaritev poskušal predstaviti tudi domžalski in drugi javnosti,« pravi Matjaž. »Omenjena rezbarska dejavnost me je izpolnjevala ob mojem novinarskem delu in je postala uresničenje vsega, kar sem bil avtorsko v konkretnem času sposoben dati od sebe.«
V bolezen odeto leto prekleto
Tako kot je spreten z dleti in lesom, je spreten tudi z nalivnim peresom. Je eden redkih slovenskih avtorjev, ki svoje knjige najprej napiše na roko. Taka je tudi še skoraj povsem sveža in za ta čas še vedno zelo aktualna knjiga V bolezen odeto leto prekleto. »Kdo bi si mislil silvestrovega večera 31. decembra 2019, ko so pokali zamaški in se je za njimi šumeč točilo v kozarce peneče vino, da bo novo leto, ki je bilo tako hrupno, dočakano ne le nenavadno; prišlo je čudno, zmedeno, nekoliko do ljudi jezno leto,« je razmišljal Matjaž. »Prišlo je neprijazno, zlohotno in nevarno. S svojo prihajajočo boleznijo s Kitajskega je spremenilo docela in popolnoma naš svet ter ga prekucnilo na glavo. Življenje je v letu 2020 postalo nevarna zadeva, mi pa v njem kockarji, ki se je vsak zase in na svoj način skril pred nevarnostjo v svoje zavetje, zatočišče, brlog in dom …«
Matjaž pravi, da je covid-19 v nekaj mesecih spremenil usodo: »Zgodila se je kataklizma bibličnih razsežnosti, napolnila je vse bolnišnice in zdravstvene ustanove ter vzela življenja milijonom ljudi. Človeštvu je s svojo nevarno specifiko okuževanja z virusom s človeka na človeka spremenila družbene strukture, predvsem pa odvzela običajne tisočletja dolgo uporabljane in gojene s človeškostjo obdarjene oblike komuniciranja, sodelovanja, sobivanja in življenja nasploh, kakršno smo živeli doslej.«
Na njegovi pisalni mizi mu je vedno v dosegu roke nalivno pero, ki ga že sicer vsakodnevno prijema.
»To lépo zelenkasto pisalo, ki ga eden redkih polnim s tinto (po starinsko z odvijanjem in zavijanjem zgornjega dela pisala) že dolga desetletja, a ga v roke prijemam še pogosteje,« dodaja Brojan.
let je star.
»Pravzaprav mi je nekak zaupnik, saj vanj vsakodnevno prenašam svoja premišljevanja, čustva, misli, skrbi in veselja. Prvi izve vse, kar se mi v glavi rojeva, potem pa popleše po črtanih listih pred menoj. Zdaj ko je bolezen, s katero živimo že tretje leto, sem z njim, nalivnim peresom, še pogosteje. Ob prvem valu bolezni, ki se nam je zgodil marca 2020, sem sprožil ustvarjalnost na več načinov. Z zapisovanjem misli, ki jih imenujem 'modrovine' (od glagola modrovati), do pesmic, ki so priložnostni izdelki in reakcije na različne vzgibe, ki se mi rojevajo ves čas od marca naprej. Daleč od misli sem, da z njimi pridobivam status pesnika. Rimarije in verzifikacije, ki so zapisane v knjigi V bolezen odeto leto prekleto, so uresničene želje, da brez pesniških sredstev, to je posebnih prispodob, povem na svoj način to, kar želim spraviti na dan.«
