Rezijani nože brusili do Turčije in Sirije

SOLBICA/STOLVIZZA – Dolina Rezija na najzahodnejšem robu slovenskega sveta bi v našo kulturno zavest prej ali slej vstopila tudi brez raziskav etnologa in jezikoslovca Milka Matičetova, toda on nam jo je pred skoraj pol stoletja približal na najlepši način: s pravljičnim in pesemskim izročilom, ki se je vtisnilo tudi v spomin najmlajših.

Čeprav zaprti v svojo dolino ob hudourniški rečici Bili so bili Rezijani, pod Avstrijo in od leta 1866 naprej Italijo, kot potujoči rokodelci, zlasti brusači, tudi svetovljani. Med prvimi, ko so se vračali z avstrijske in pozneje jugoslovanske strani, so doma tudi pripovedovali, da tam, onstran Kanina, živijo ljudje, ki govorijo podoben jezik, kot ga uporabljajo sami.

Po Bovcu, ki je bil najbližji večji kraj za mejo, so jih imenovali ti Buški – v nasprotju z lahkimi ali laškimi, prebivalci južno od Bile (italijansko Resiutte), vasi na dnu svoje doline. Arhaično slovensko narečje, glasba, ples in nekatere šege so še vedno izjemno zanimiva posebnost Rezije in njenih ljudi.



»Več v tiskani izdaji. Dobite jo v bližnji trafiki, v aplikaciji na pametnih telefonih in tablicah ali pa jo naročite v e-trafiki«