Rib in ribičev je vse manj

»Če je rib zadosti, jih odpeljemo tudi na borzo v Trstu,« nam je lani povedal ribič Anton iz Izole. Toda rib niti v slovenskem niti v Jadranskem morju ni več dovolj za ribiče, da bi preživeli.

Pred 15 leti sem se potikal po Dalmaciji in na Korčuli zgolj po naključju srečal predsednika ribiške zadruge, ki mi je že takrat rekel, da rib ni več, da bi morali Jadransko morje pustiti pri miru vsaj deset let, da bi se populacija obnovila.

Barke kar zasidrane

Izkušeni ribič Fabio Steffe iz Kopra, ki ima v okviru svojega podjetja Levante, ki je staro 126 let, štiri ribiške barke, hči Tina pa vodi dve ribarnici v Kopru in v Izoli, nam je povedal, da že tri leta niso ulovili skoraj nič.

»Da rib ni, je najbolj jasno nam ribičem. EU je zato z uredbo že četrto leto prepovedala izlov vse do 15. aprila.« Ribiči so tako ujeti v past. Steffe ima štiri barke, eno večjo – plavarico, se pravi za izlov plave ribe; sardele, sardoni pa ciplji, preostale tri so manjše za izlov bele ribe.

»Za izlov plave ribe gremo na morje z veliko barko, kjer mora biti šest ribičev in zraven spremljevalna mala barka.« Lani je po mesecu in pol, ker niso ulovili nič, ustavil izlov in barke privezal v pristanišču.

»Tako je to. Ribištvo je danes tombola. Sami veste, kolikokrat zadenemo na tomboli.«

Včasih so imeli pri Levanteju zaposlenih šest ribičev. »Danes imamo le še dva.«

In včasih je v slovenskem morju lovilo 30 bark plavaric: »Danes so le še štiri. Za letos smo se dogovorili, da bomo lovili samo mi, če bomo. Ker preprosto ni nič, se ne splača.«

Lani so pri Levanteju ulovili 11 ton rib. »Da bi pokrili stroške bark, vzdrževanja in dela bi morali izloviti 100 ton rib.«

Ribiči niso enotni

V obeh ribarnicah bi torej že zdavnaj ostali brez rib, če ne bi uvažali iz Hrvaške. Enako velja za vse druge ribiče, ki prodajajo v ribarnici koprske tržnice. To ni nobena skrivnost, zgovorne prodajalke kupca celo opozorijo, katera riba je naša in katera iz Hrvaške, kar je praktično isto.

zdaj imamo na celotni obali Slovenije okoli 60 aktivnih ribičev. A le par se jih preživlja izključno z ribolovom, za druge je to le del vira dohodkov.

Zgovorni Fabio nas je opozoril, da je tudi slovenska ribja kulinarična kultura slaba. »V Italiji v šolah jedo ribe tudi do trikrat na teden, pri nas zelo redko. Italijani v povprečju na osebo pojedo 22 kilogramov rib na leto, Slovenci le sedem.«

Nadalje opozarja, da je problem tudi to, da hrvaški kombiji razvažajo ribe po vaseh, na dom. »Ne rečem, da bi bilo to treba prepovedati, smo v EU, opozoriti želim le na to, da slovenski ribiči nismo v nobenem pogledu zaščiteni.«

Fabio ima prav. Za izpad izlova, ko v aprilu velja prepoved, ne dobijo nobenih nadomestil, subvencij, kot denimo vinogradniki ali sadjarji, pridelovalci žita.

Stroški vzdrževanja bark in opreme pa so ogromni: »Takole čez palec bi rekel, da potrebujemo za vzdrževanje barke okoli 8000 evrov na leto. In predstavljajte si, da potem vse leto stoji na privezu.«

Fabio sicer poudarja, da se s kmetijskim ministrstvom pogovarjajo o težavah: »Težko rečem, da ni posluha. Da se stvari odvijajo prepočasi, pa smo deloma krivi tudi sami, ker nismo enotni.«

Bodo slovenski ribiči izumrli? Prihodnost res ni najbolj rožnata. »Hkrati kuharji na televiziji poudarjajo, kako je gojena riba boljša od naravne. Lepo vas prosim, to ni bilo nikoli res,« sklene Fabio Steffe, ki morda celo precej bolj kot drugi verjame, da bo tudi za ribiče še prostor pod slovenskim soncem.