Ribič Zlatko za Slovenske novice: »Imate vi po več tisoč evrov v denarnici?«

Kot smo že poročali, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) včeraj v primeru pritožb slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi izdajanja kazni za ribolov v Piranskem zalivu soglasno sprejelo odločitev, da pritožbe na sodišče v Strasbourgu niso dopustne. Odločitev je dokončna.

Vasilka Sancin, predstojnica Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose, je v včerajšnjih Odmevih na TVS odločitev kritizirala in povedala, da je odločitev sodišča v veliko točkah kontradiktorna. Kaj o odločitvi sodišča, da pritožba ni dopustna in da bodo morali plačati vse izdane kazni, menijo slovenski ribiči, smo vprašali ribiča Zlatka Novogradca.

Slovenski ribič v Piranskem zalivu FOTO: Matej Družnik

»Ni prav, da je breme zdaj ribičem naprteno čez noč. Država nam je zagotavljala z besedami, da gremo lahko lovit do tam, kjer je razsodilo mednarodno sodišče. Razumete? Zdaj pa se moramo kar naenkrat ribiči sami s tem obremenjevati in to ne vodi nikamor. Kot vidite, so vsi poskusi neuspešni. In kako zdaj naprej? Sam ne vidim rešitve, menim, da mora to urediti država, da nekako najde formulo, da se zadeva razreši med sosedi Hrvati in nami. Ker današnje stanje ne vodi nikamor.  Ne vidim luči na koncu tunela.«

Boste kazni vseeno plačali?

»Imate vi po več tisoč evrov v denarnici, mislim po dvajset, deset? To je obup! Številka kazni pa se iz leta v leto viša.«

Ali odslej, da se izognete kazni, ribiči ne boste več lovili čez sredinsko črto v Piranskem zalivu?

»Poglejte, zdaj so še ti najbolj vztrajni in pogumni ribiči dali izjavo, da ne bodo več hodili čez polovico zaliva, in spet bo zaslužek toliko manjši za določene ribiče, ki so odvisni od tistega kosa morja.«

Vi tudi ne boste šli?

»Poglejte, jaz že od prvega dneva nisem šel, ker nisem verjel naši vladi oziroma državi, da bodo uresničili to, kar so obljubili, in sicer da bodo kazni poravnali. Leta 1991 je bila ista pesem. Rekli so, da nam bodo pomagali, in res so nam nekaj mesecev, potem pa smo izviseli in nas je bremenila davčna z dolgovi – s socialnim in pokojninskim zavarovanjem, kar pa je bilo dogovorjeno. Vse se je začelo z osamosvojitvijo, ko smo izgubili kos morja. Na sestanku ribičev sem povedal, da dokler država ne da črno na belem, pismeno, da za tem stoji, pač ne gremo čez polovico zaliva lovit.

Po arbitraži pa je vlada dala besedo, torej je ni dala pisno, in se zato niste zdaj odločili za lov preko črte?

»Za kazni vlada ni izdala pisnega dokumenta, da jih lahko bremenimo, vse je bil le ustni dogovor, da jih bodo plačevali. Potem pa so ugotovili, da če bodo začeli izvajati plačevanje kazni, bodo s tem na neki način priznali, da je pol zaliva hrvaškega. To so pravne zadeve, na katere se ne spoznam, ampak mislim, da je to neumnost. Kakorkoli, vse to s kaznimi je neumnost.« 

In ribiči tako ne vidite, kot ste rekli, luči na koncu tunela?

»Hja, ne vidim. Prej bo polovica ribičev šla v pokoj, kot da bomo doživeli, da bomo lahko lovili na tem kosu morja, kar je sodišče razsodilo v prid Sloveniji. Jaz sem že delno upokojen in mečem dosti manj mrež, kot sem jih sicer pred leti. S temi dolžinami zdaj ne zaslužim toliko, da bi lahko živel le od rib. In to je resnica. Ribištvo v Sloveniji ni več profesionalno že leta, že deset let je tako. To je zame dopolnilna dejavnost. Vsi ribiči mečejo manj mrež in so zato primorani imeti dodatne zaslužke. Na prste lahko preštejemo ribiče, ki živijo le od ulova, ampak morate se zavedati, da je to življenje skromno. Iz meseca v mesec.«