Ribničan v izolaciji izdelal spomenik

Pobočje ribniške Male Gore, še posebno najbolj sončni del pod Sveto Ano, je bilo svojčas posejano s travniki, njivami, sadovnjaki in vrtovi. Ostanki nekoč velikih kmetij so vidni še danes, čeprav je okolico dodobra porasel gozd. Na enem izmed pobočij, nedaleč od Planinske koče, pod cerkvijo svete Ane in na nadmorski višini nad 930 metrov, je pred leti Društvo vinogradnikov Ribnica, po marsičem edinstveno v Sloveniji, zasadilo 19 trsov klona renskega rizlinga. Slednji vsako leto izdatno obrodijo.

"Za njihovo pokončnost in rodnost skrbimo tudi takrat, ko v vinogradu ni dela. In to veliko šteje. Osebno sem na tej vzpetini našel odrešitev za svojo življenjsko preizkušnjo. Namesto v bolnišnico sem šel na terapijo v skalovje, kjer v bližini poganja trta," je čustveno povedal Slavko Rus, lastnik parcele in član društva ribniških vinogradnikov, sicer podjetnik, inovator, motorist, akrobat, umetnik, humorist. In še kaj bi lahko dodal svoji ustvarjalnosti, ki ne pozna meja.
 

Delal ga je dober mesec

Izolacijo in vse, kar je povezano z njo, je doživljal po svoje. Po desetih dneh, ko je tudi suhorobarska dežela obstala, je na svoje dvorišče ob cesti v naselju Grič pri Ribnici pripeljal material: 600 kilogramov žice in profilnega železa, v roke je vzel orodje. Dejal si je, v spomin na čas epidemije. In v iskanju motiva tuhtal o povezavah s Kitajsko, od koder je prišla korona.


"Dobro, za pustne šeme sem od tam naročil pisano robo, ki me zagotovo ni okužila, drugače bi bil že na ventilatorjih (smeh). Nevarnosti, da bi zbolel, torej ni. Potem sem začel brskati po zemljevidu nebesnih znamenj. In glej, po kitajskem horoskopu sem konj. Odlično. Spomin na covid-19 bo torej konj," se je odločil Slavc, kot ga najraje kličejo. Zahodna astrologija mu je zodiakalni znak dodelila na podlagi meseca rojstva, zato je na telo konja dodal glavo bika. Simbioza v času nalezljivega virusa in rojstnega dneva. Tako je nastal bi-konj.

Naloga, ki se je je lotil, ni bila lahka, vsaj v začetku ne, ko je bilo treba križno zlagati različne jeklene profile, tudi cevi, proti hrbtu in glavi, da bi stvaritev stala na dveh nogah. Vztrajen, kakršen je sicer, je Slavko po dobrem mesecu poklical znance, češ, oglejte si ga, preden zbeži.
 

Skoči tudi v sedlo

"Delal sem po deset ur na dan, treba je bilo imeti debele živce in napete mišice pri hladnem zvijanju, pletenju železa. Vmes me je začelo minevati, saj se mi je zdelo, da mi ne gre najbolje od rok. A nisem obupal, še posebno takrat, ko sta želeno podobo dobila zadnjica in stegno, me je prevzela volja. Slednjo mi je vlila tudi žena, ko je malo pred koncem, ko sem rahlo siten odprl hišna vrata, rekla, da naju je tisti konj rešil ločitve (smeh), zato naj grem še malo k njemu," je pripovedoval.


Tovrstna mojstrovina je, kot rečeno, ena redkih, na kateri konj stoji na zadnjih nogah, sprednji pa sta dvignjeni in pripravljeni za galop, tja proti Veliki Gori. "Na hrbtu takih so jahali veliki zmagovalci. Meni ta drža preprosto ne da miru, saj zdaj, ko se je epidemija tako rekoč končala, večkrat skočim v sedlo in v njem zganjam vsemogoče vragolije," sklene Rus.