Rodbinsko srečanje na dveh celinah hkrati (FOTO)
Družinske korenine, vrednote in modrosti naših prednikov v marsičem sooblikujejo našo sedanjost in prihodnost ter gradijo našo identiteto, zato je še kako pomembno, da te spoštujemo. Da bi povezali različne generacije in krepili družinske vezi ter občutek pripadnosti, so kot nalašč rodbinska srečanja.
Eno takšnih se je pred kratkim odvilo pri gradu Vrhovo nedaleč od Šentjerneja, ko se je povezala rodbina Luzar, ki zdaj šteje že več kot sto potomcev. A organizacija tega srečanja ni bila enostavna, saj je rodbina korenine pognala tudi onkraj luže, v Kanadi. Srečanje je bilo istočasno na dveh celinah, povezava prek videokonference pa je orosila marsikatero oko.
Fino je živeti med ljudmi, ki so iskreni in ti povedo resnico v obraz.
Stebra rodbine sta bila oče Franc in mama Antonija iz Dolenje Stare vasi, ki sta se poročila med obema vojnama. Rodilo se jima je 11 otrok, eden je umrl, star vsega pol leta. Živeli so na domačiji, ki jo je kupil Frančev oče Simon. Ta je bil doma iz Suhadola, vasice pod Gorjanci. Da je odplačal grunt, za katerega si je izposodil denar, je šel s trebuhom za kruhom čez lužo. Rad je pripovedoval, da je bil kurjač na ladji, da si je tako poplačal pot v Ameriko. Ker so bili v vasi že Luzarji, en rod je bil Dolenji, en Gorenji, so Simonu rekli, da bodo njegovemu rekli Suhadolčanov, ker je pač prišel iz Suhadola. To ime se družine drži še danes.
V svet za boljšim kruhom
Čeprav je bila domačija Luzarjevih med večjimi v vasi, so otroci odraščali v skromnosti, ki jo je začrtal čas pred, med vojno in po njej. Doma so imeli konje, pujse in nekaj glav živine, otroci pa so gor rasli z delom. Morali so priskočiti na pomoč tudi stricu, ki je imel v vasi mlin. Tako so dobili moko za kruh in žgance, zato pomanjkanja niso čutili.
Zaradi revščine in bede, ki je vladala v naši deželi, sta šla dva Luzarja v svet za boljšim kruhom. Prvi je emigriral Jože, najprej je šel v Nemčijo, potem v Kanado, tam si je družino, tako kot Jože, ustvaril zdaj že pokojni Franc. Njuni otroci in vnuki cenijo korenine in občasno obiščejo domovino svojih staršev oziroma starih staršev. Da vedo, od kod izvira njihov rod, so pokazali tudi na nedavnem rodbinskem srečanju.
Organizacija tega srečanja ni bila enostavna.
Srečanje je povezalo tete, strice, bratrance, sestrične in njihove družine. Nekateri so se zdaj srečali prvič, zato tem za pogovor ni manjkalo. Je pa s kratkim filmom o družini precej nostalgije vzbudil Matevž Luzar, vnuk Avgusta, enega od desetih otrok Franca in Antonije. Matevž je sicer znani in priznani režiser.
»Izdelava tega filma je bila čustvena. Po eni strani zato, ker sem ga izdelal v duhu priprav na družinsko srečanje, prvo takšno, hkrati pa zaradi obujanja spominov. Ko sem bil otrok, sem kar naprej gledal slike družine in sorodnikov, in ko sem jih zdaj znova gledal po 35 letih, sem se vrnil v otroštvo. Zato sem pri izdelavi tega filma resnično užival. No, tudi sicer uživam pri svojem delu, včasih pa lahko pri delu tudi trpiš,« je iskren Matevž, ki zdaj snuje nove projekte. Piše scenarij za novo serijo in nov film, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani poučuje filmsko režijo in pisanje scenarijev, svoje pa zahteva tudi funkcija predsednika Društva slovenskih režiserjev in režiserk.
Že dve desetletji vsak dan
Tako je že dve desetletji vsak dan razpet med domačim Zagorjem ob Savi in Ljubljano. »Fino je živeti med ljudmi, ki so iskreni in ti povedo resnico v obraz. Razlika med Zagorjem in Ljubljano je v tem, da če ti v Zagorju nekdo reče, da te bo na gobec, bo to tudi res storil,« se zasmeje režiser, prejemnik številnih nagrad tako doma kot v tujini.
»Ustvarjanje filmov mi pomeni največ. Nagrade so le neka posledica potrditve, da delaš dobro, da si na pravi poti in da je vredno delati to, kar počneš, ne glede na to, v kakšnem položaju je slovenski film zadnjih 30 let, in to ne glede na politično opcijo,« je poudaril režiser. In ko ga pobaramo, kateri njegov film mu je najljubši, odgovori, da je to tako, kot če bi mamo vprašal, katerega otroka ima najrajši.
No, mama bi verjetno potiho rekla, da najmlajšega, zato je tudi Matevžu njegov zadnji film Orkester, ki ga je ustvarjal s sokrajani, najljubši. Posebno mesto pa ima tudi film o njegovi rodbini, ki ga bo ob naslednjem srečanju zagotovo dopolnil s podobami prvega srečanja, ki se je zgodilo na idilični lokaciji ob gradu Vrhovo. Tudi ta ima zaradi starosti in zgodovine v sebi nekaj mističnega, med drugim se je leta 1687 v grajski kapeli poročil Janez Vajkard Valvasor.
