Rodila se je na sv. Lucijo, a je vseeno postala in ostala Kristina
V lepem in senčenem jesenskem vremenu, ko je dolino Ščavnice obsijalo sonce, smo obiskali Kristino Koler, ki je tisti dan praznovala 95. rojstni dan, kamor nas je povabil predsednik Sveta KS Spodnja Ščavnica, Drago Cetlo, ki ji je, kot najstarejši krajanki iz KS Spodnja Ščavnica, prišel čestitat v imenu Krajevne skupnosti. Z njim je prišlo še več gostov, ki so slavljenki želeli čestitati, med njimi tudi županja občine Gornja Radgona, Urška Mauko Tuš, predsednica KO RK Spodnja Ščavnica Marta Klemenčič in aktivist Ivan Kocbek ter predsednica Društva upokojencev Gornja Radgona, pododbora Spodnja Ščavnica, Marija Klemenčič. Ob vstopu v veliko sobano, so gostje slavljenki družno zapeli pesem Kolko kapljic tolko let. Sledilo je čestitanje, izročilo šopkov rož in priložnostnih daril. Ob stisku rok in čestitkah je bila ganjena in vesela, da so njen življenjski jubilej počastili z njihovimi obiski.
Po izrečenih čestitkah so bili udeleženci tega dogodka povabljeni za bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli gospodinji Marija in Katja, ter gospodarja Franc in Sašo, ki sta poskrbela, da so gostje lahko slavljenki nazdravili. Ker je slavljenka zdravega duha in tudi zgovorna, je bilo vzdušje ob obloženi mizi nadvse prijeto. Vmes smo izvedeli marsikaj zanimivega iz njenega pestrega in pisanega življenja. Kristinina življenjska zgodba se je začela 13. decembra 1929, ko goduje sveta Lucija – svetnica in mučenka, ki je v izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti zavetnica vida, sama pa je vseeno postala in ostala Kristina. Tako so odločili v družini Vakej, v bližnji Nasovi, v kateri se je rodilo 6 otrok, od katerih živijo le še trije.
Doma so imeli kmetijo, pa je tako po poroki, ko se je poročila s Francem Kolerjem in se preselila na Spodnjo Ščavnico, nadaljevala s kmetovanjem na 10 ha veliki kmetiji, ki jo je po starših podedoval mož Franc, ki je že pokojni. Umrl pa je za posledicami ran prisilnega služenja v nemški vojski. V zakonu so si jima rodili otroci Franc, Peter in Marta, ki so ju obdarili z osmimi vnuki in šestimi pravnuki. Zanimivo je, da je med temi pravnuki le en fant. Po njima je kmetijo vodil sin Franc z ženo Marijo, sedaj pa jo vodi vnukinja Katja in njen sopotnik Sašo. Čeprav je nosilka kmetijske dejavnosti Katja, vsi v družini poprimejo za delo, ko je potrebno. Tega pa je veliko, saj obdelujejo 50 ha zemlje ob tem pa redijo 160 govedi. Okoli gospodarskih poslopij pa se sprehajajo kokoške nesnice in njihov ljubljenček psiček Lado. Njihova nova pridobitev so »turistične hiše«, ki jih oddajajo turistom, ki si želijo preživeti počitnice na podeželju in kmetiji. Kot nam je povedala mlada gospodarica Katja, so v ta namen kupili opuščeno hišo v bližini in tam postavili objekte, ki služijo za turistične namene. Kot pravi v njih preživljajo počitnice Nemci, Avstrijci in celo Madžari.
Kot smo že omenili, Kristina izhaja iz kmečke družine. Kot pravi, so imeli konje, a jim je nemška vojska konja zaplenila in so nato orali s kravami. Najhujše jim je bilo po vojni, ko je potekala obvezna oddaja, saj so morali pridelke skrivati, da so preživeli. Kot je dejala, so se bali aktivistov, ki so vtikali nos v vsako luknjo, da bi odkrili kaj skritega. Z možem Francem sta pridno gospodarila, tako da sta si postavila novo hišo, za katero je načrte naredil Kristinim brat Rihard Vakej, ki je arhitekt, Plečnikov učenec, deloval pa je na Dunaju. Prav zato je Kolerjeva hiša v tej pokrajini edinstvena in vidna s ceste, ki se vije po dolini.
Veliko zanimivega nam je še povedala slavljenka, na vprašanje, kaj je pripomoglo, da je dosegla tako starost in da je ostala bistrega duha, nam je Kristina povedala: »Mislim, da je k temu pripomoglo mirno življenje, delo na svežem zraku ter preprosta kmečka hrana. Um sem si bistrila in ga ohranjala z branjem, saj so v hišo prihajali številni časopisi in revije, ki sem jih brala in se iz njih tudi kaj naučila. Berem tudi sedaj in to po zaslugi operacije sive mrene. Branje pa mi sedaj, ko ne morem več fizično delati, krajša upokojenske dni. Vesela sem, da imam na stara leta topel dom in spoštovanje vseh, ki so pri hiši in mi pomagajo, ko je potrebno.«
