Rodnim Domžalam podaril bogato zbirko (FOTO)

V Domžalah so letošnje leto razglasili za Ahčinovo leto, saj mineva sto let od rojstva domžalskega kiparja Franceta Ahčina (1919–1989), ki se je rodil v Menačenkovi domačiji. »Leta 2016 smo spomin nanj obudili po skoraj tridesetih letih, čeprav je že več let zorela ideja o novi predstavitvi zbirke na podstrešju njegove rojstne hiše,« pravi Katarina Rus Krušelj iz Kulturnega doma Franca Bernika. »Bil je izseljenski umetnik, ki je zbirko več kot sto ustvarjenih del simbolično podaril rojstnemu mestu – Domžalam. Ob njegovem jubileju smo pripravili uvod v Ahčinovo leto z dopolnitvami stalne razstave ter občasne razstave o njegovem delu in življenju. Sledili bodo dogodki, povezani s kiparstvom in z zgodbami iz Menačenkove domačije ter zgodbami iz Domžal in okolice.«

Predstavitev Ahčinove stalne zbirke na podstrešju hiše podaja retrospektivni vpogled v kiparjev razvoj, naslanjajoč se predvsem na zadnja desetletja njegovega življenja v Argentini. Opredelila jih je razburljiva življenjska pot, značilna za ustvarjalca, ki mora živeti od naročil, hkrati pa raziskuje svojo največjo možnost izpovedovanja. K stalni zbirki so priključili novo kiparsko pridobitev – portret njegovega očeta.

V spodnjem razstavišču Menačenkove domačije so pripravili spremljajočo razstavo s podrobnejšim vpogledom v avtorjevo življenje in delovanje. S predmeti, fotografijami in drugim dokumentarnim gradivom je predstavljena zanimiva zgodba domačina, ki je kiparsko pot začel z ateljejem na podstrešju svojega doma, jo nadaljeval v Italiji in Argentini ter jo sklenil spet doma. Zgodbi, ki je bila predstavljena že leta 2016, so dodane dopolnitve, zbrane v zadnjih letih.

Izseljenski umetnik

France Ahčin je bil izseljenski umetnik, ki je zbirko več kot sto ustvarjenih del nekaj mesecev pred smrtjo leta 1989 simbolično podaril rojstnemu mestu – Domžalam, pravi Rus Krušljeva: »V desetletjih se je zbirka raztresla po več koncih Slovenije: v stalne kiparske zbirke Moderne galerije v Ljubljani, Muzej krščanstva Slovenije v Stični, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, največ pa jih je v Domžalah, v Kulturnem domu Franca Bernika in v občinskem depoju. Več let je zorela ideja o novi predstavitvi zbirke, zdaj je predstavljena na podstrešju njegove rojstne hiše in se povezuje v celoto z razstavljenimi deli v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale.«

Rojen je bil 13. avgusta 1919 v Domžalah. Na tehnični srednji šoli v Ljubljani je obiskoval kiparski oddelek in se po šolanju izpopolnjeval pri umetniku Francetu Kralju. Pred drugo svetovno vojno je delal v Hrovatovi podobarski delavnici v Domžalah, nato je diplomiral na likovni akademiji v Firencah, kjer je bil nagrajen za najboljše diplomsko delo. Po vojni je nekaj časa deloval v Rimu, nato je odšel v Argentino. Tu je opremil več cerkva, izdelal nekaj spomenikov za slovensko skupnost in likovno opremil slovenski prevod argentinskega epa o Martínu Fierru. Bil je član združenja argentinskih likovnih umetnikov (MEEBA), prejel je različne nagrade, o njegovem delu so pisali znani argentinski kritiki. Leta 1989 je prvič in zadnjič razstavljal v svojem domačem kraju ter v Ljubljani, saj je po vrnitvi v Argentino še isto leto umrl.

Posthumno izpolnjena želja

»Ustanovil je lastno tovarno umetniške keramike ter poučeval na tamkajšnji slovenski umetniški šoli, pozneje tudi na svojem domu,« dodaja Rus Krušljeva. »Razstavljal je v pomembnih galerijah v Argentini, postal je član Združenja argentinskih likovnih umetnikov in sodeloval v Nacionalnem salonu kiparstva. Njegovo delo v žgani glini, bronu in lesu se uvršča med visoke dosežke slovenskega kiparstva, opazili so ga tudi priznani argentinski likovniki kritiki.«

Bil je klasično usmerjen figuralik in njegove stvaritve niso prestopile realističnih okvirov upodabljanja, čeprav jih je sčasoma poenostavljal na osnovne oblike. Tipičen proces takšnega preoblikovanja se kaže v portretih, ko je iz realistično poudarjenih potez prešel v stilizacijo le bistvenih struktur obraza.

»S hitrim preskokom na zaključek poti lahko rečemo v skorajda klišejski govorici, da se je z izvedenim projektom končno izpolnila avtorjeva dolgoletna želja po celoviti predstavitvi ustvarjenega kiparskega opusa v domačem kraju,« je sklenila kustosinja Katarina Rus Krušelj.