Rojstvo Martina se je začelo s skrbmi: s pomočjo inkubatorja je rasel mesec in pol (FOTO)
Število prezgodaj rojenih otrok – rojeni pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti – narašča. Na svetu jih je vsako leto 15 milijonov (nedonošen je vsak deseti), v Evropi 500.000, v Sloveniji pa 1400, kar predstavlja več kot sedem odstotkov vseh rojenih otrok. Statistika, ki osupne. Mladim staršem v tej situaciji ni lahko.
»Prvega otroka sem pričakovala z navdušenostjo in z veseljem, verjetno kot vsaka bodoča mamica. Nosečnost je potekala popolnoma normalno, redno sem hodila v službo ter se izjemno dobro počutila. Redni zdravniški pregledi so potrdili zdravo in neproblematično nosečnost, tako da ni bilo razloga za skrb. Vse skupaj se je zgodilo nenadoma. 10 tednov pred predvidenim rokom poroda so se ob treh zjutraj pojavili popadki na tri minute in še isti dan se je rodil sin Martin. Na kaj takega ne moreš biti pripravljen med rednimi pripravami na materinstvo, nihče ni omenjal, da se to sploh lahko zgodi. Tako da je prišlo kot strela z jasnega, velik šok zame ter za vso družino,« se predčasnega poroda spominja Barbara Kunič Tešović. »Gre za popoln šok. Sredi zdravega in lepega pričakovanja se v trenutku zaveš, da se je zgodilo nekaj hudo resnega, prebudijo se občutki boja za življenje otroka, ki ga kot mama nikakor in pod nobenim pogojem nočeš izgubiti. Za njegovo preživetje bi dala vse in premikala gore. V bistvu, ko pogledam za nazaj, so to občutki hude stiske, ki jih naš obrambni mehanizem prikaže kot borbenost. In tako prestavi reševanje stiske na poznejši čas, ko se zadeve uredijo. Vse pa pride za tabo,« nadaljuje Barbara, ki je veselo novico seveda delila s svojimi, družino in prijatelji, a obstajala je bojazen – kaj bo s fantom, kaj bo z Martinom. Večina ne ve, na kako visoki ravni je naše zdravstvo pri pomoči nedonošenčkom, zato je zaskrbljenost še večja.
V naročje le za nekaj sekund
»Inkubator je medicinsko osebje prineslo v sobo že med porodom. Martina so mi sicer na mojo prošnjo položili v naročje, a le za nekaj sekund. Več ni bilo varno, zato so ga premestili v inkubator in takoj odpeljali na intenzivno terapijo. Osebje je delovalo zelo mirno in optimistično, tako da se prvi trenutek niti nisem zavedala, kako hudo je ogroženo njegovo življenje.
Na kaj takega ne moreš biti pripravljen med rednimi pripravami na materinstvo, nihče ni omenjal, da se to sploh lahko zgodi.
Pljučka namreč niso delovala, samostojno ni mogel dihati, zato so ga priklopili na naprave. Bistveno je bilo, da sem rodila v porodnišnici v Ljubljani, kjer so ga lahko takoj sprejeli najbolj usposobljeni zdravniki za zdravljenje nedonošenčkov in so imeli hkrati možnost uporabe takojšnje najsodobnejše tehnologije. Martin je na ta način dobil nujno medicinsko pomoč v trenutku po porodu,« naša sogovornica Barbara podoživlja občutke sreče, strahu, bojazni. Sin je bil v inkubatorju približno mesec in pol, nato je bil še nekaj časa v topli posteljici. »Ves čas sem bila z njim in hvaležna sem, da nam je zdravstveni sistem to omogočil. Zaradi vseh naprav ga dolgo nisem mogla vzeti v naročje, tako imenovano kengurujčkanje ni bilo možno. A lahko sem položila roke nanj v inkubatorju. Navadno je ob tem s svojimi malimi prstki prijel moj prst in srčni utrip se mu je medtem umiril. Po dveh mesecih, ko smo lahko šli domov, je tehtal 2,4 kilograma,« razkriva Barbara, ki je s sinom prehodila tudi zanimivo pot odraščanja.
Vsak inkubator šteje
Za nedonošenčke je značilno, da imajo stopenjski razvoj. Dolgo se ne zgodi nič, nato naredijo viden napredek. Na primer, dolgo ne shodijo, nato hodijo in tečejo naenkrat. Dolgo ne govorijo, nato začnejo govoriti v stavkih. In tak razvoj postane nekaj običajnega tudi, ko odrasejo. Po rasti ujamejo vrstnike nekje do konca osnovne šole.
»Poudarila bi tudi šolsko obdobje, ko je pojav učnih težav večji kot pri normalno rojenih otrocih. Veliko je disleksije, disgrafije in podobnih učnih težav in večinoma učitelji niso dovolj poučeni za delo s takimi otroki. Ne bi delala krivice, ker so v vzgojno-pedagoškem svetu izjemni posamezniki. A načeloma se znanje na področju učnih primanjkljajev še razvija in to lahko povzroča nedonošenim otrokom precej veliko oviro. S primerno strukturo učne snovi, s primernimi učnimi materiali in s primernim odnosom šole pa lahko hodijo vštric s sošolci,« opozarja, staršem nedonošenčkom pa sporoča: »Bodite vztrajni, zaupajte svojim drobižkom in niti za trenutek ne izgubite vere, da ne bi zmogli. Podpirajte jih pri njihovih specifikah in jim stojte ob strani. Na ta način jim lahko zagotovimo varnost, normalno odraščanje in uspeh v življenju!«
Martin je danes srčen, vesel, inovativen in marljiv fant. Z mešanico igrivosti in radosti ter izjemne čustvene zrelosti, mirnosti in preudarnosti je lahko vsem za zgled. Je uspešen dijak na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani in zanima ga širok spekter stvari. Tudi zaradi takšnih donatorjev, kot je novomeška Krka. Ta je ob koncu lanskega koledarskega leta Porodnišnici Ljubljana podarila dva inkubatorja za nedonošenčke, potem ko so v minulih letih ljubljanski porodnišnici donirali že tri.
10 tednov prezgodaj je prišel na svet.
Nova, najsodobnejša inkubatorja bosta olajšala delo zaposlenim in zagotavljala še varnejšo oskrbo najbolj nezrelih in najhuje bolnih novorojenčkov. Vrednost donacije presega 100.000 evrov. »Najprej bi poudarila, da sem Krki in njenemu vodstvu izjemno hvaležna za donacijo inkubatorjev Enoti za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov Porodnišnice Ljubljana. To daje upanje, da bo prav vsak nedonošenček imel dostop do najsodobnejše opreme, ki je nujna za njegov normalni razvoj. Tudi sama sem ponosna krkašica in v Krki že nekaj let vodim Službo za industrijsko lastnino. To pomeni, da se ukvarjam pretežno s patenti in blagovnimi znamkami na področju farmacije,« je sklenila Barbara Kunič Tešović.
