Rok za kazen zaprt na podstrešju. Če se je kdo polulal, so ga slekli do nagega

Korošec Rok Rečnik Ravbar za seboj nima lahkega življenja. Na božič pred 43 leti se je rodil s hudo cerebralno paralizo in že pri štirih letih končal na Oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora na Goriškem, kjer je preživel svoje predšolsko obdobje. Pri osmih so ga preselili v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava (Zavod Vipava) in tega obdobja, ki je trajalo 16 let, se po svojih besedah ne spominja po čem lepem. Zavod je zapustil v starosti 24 let in se vrnil k mami Jolandi na Koroško, ki je takrat imela svojo drugo družino. Pri njej je bival cela tri leta, a kot se danes spominja tega časa, si je zelo želel iti na svoje. Tako je prek Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (Zavod Črna) dobil začasno stanovanje na Ravnah na Koroškem. Po še treh letih je odšel v Stanovanjsko skupino Zavoda Sonček na Svetem Duhu pri Dravogradu. S tem pa selitev še ni bilo konec. Pred sedmimi leti je končno odšel svojo pot, saj je v Slovenj Gradcu dobil lastno stanovanje.

S statusom ljudi, nesposobnih za delo, prejema nadomestilo dobrih 700 evrov, kar ni veliko, a »če si skromen, se lahko živi. Največ hodim peš, imam tudi avtomobil, ki ga vozi prijatelj.« »Sicer imam veliko prijateljev ne le na Koroškem, temveč tudi drugod po Sloveniji. Zdrav sem, razen cerebralne paralize, seveda, in živim čisto normalno svoje življenje kot vsi drugi ljudje. Marsikaj sem dal skozi in vem, kaj so težave, a me je vse to še bolj utrdilo, da se še naprej borim,« nam pove Rok.

Najslabše na podeželju

Njegova dolgoletna želja je bila od nekdaj, da bi ustanovil društvo za pomoč drugim ljudem. Uresničila se mu je, ko je spoznal v Sloveniji zelo znano Alenko Čurin Janžekovič iz Prlekije, o kateri smo večkrat pisali in ki ima že od rojstva neozdravljivo bolezen, sindrom morquio. Tako je na začetku lanskega leta ustanovil društvo Zadnja pot. »Prizadevamo si za uzakonitev evtanazije v Sloveniji in v ta namen ozaveščamo ljudi po vsej državi. Želimo jim povedati, da evtanazija ni kakšen bavbav. To društvo, v katerem nas je 12, sem ustanovil zato, da bi tudi nas, navadne ljudi, politiki in stroka slišali in morda celo uslišali. Zdi se mi več kot katastrofalno, da v 21. stoletju protibolečinske (paliativne) oskrbe v naši državi niso deležni vsi. Najmanj je dobijo ljudje na podeželju, zato mnogi še vedno umirajo in umrejo v hudih bolečinah,« razloži Rečnik Ravbar in dodaja, kako je prijateljico Alenko, s katero se borita za uzakonitev evtanazije, poznal že prej, a ko jo je nekoč videl po televiziji, je vedel, da sta si po razmišljanju zelo blizu.



 »Vsak sam se lahko odloči, ali bo živel, in moj namen je, da bi to uzakonili. Občutki so dobri, upam, da nam bo uspelo, samo vztrajati moramo. Seveda tukaj ne gre za to, da bi evtanazijo izvajali kar vse poprek. Če ima kdo tumor ali kakšno drugo hudo bolezen, ki se je ne more pozdraviti, in če si želi umreti, zakaj se mu to ne bi omogočilo. Trpljenje je bistveno huje, kot če bi se razbremenili sami bolniki in tudi njihovi svojci. Tudi jaz sem šel skozi pekel, nekoliko drugačen, in vem, kako je to,« pojasnjuje sogovornik, ki v zadnjih letih veliko piše.

Težko otroštvo ga je ojačalo

Po več pesniških zbirkah in literarnih zgodbah, ki se nanašajo predvsem na njegove prijatelje in tudi mamo, je najbolj odmevna njegova zadnja knjiga z naslovom Šel skozi pekel in preživel. V njej je opisal najbolj črne dneve svojega življenja. »Kaj vse se je v Vipavi dogajalo različnim invalidom, ki so tam živeli. Če nisi bil pravočasno v postelji, so te kaznovali, da si moral preživeti noč v temi na podstrešju, kar se je meni pogosto dogajalo. Če se je kdo slučajno polulal, so te slekli do nagega in s palico po ta zadnji ... Bilo je še veliko žalostnih primerov, o katerih težko govorim. Po drugi strani sem vesel, da se je to dogajalo, saj sem tako postal borec in se osamosvojil. To je bila moja največja želja, da bi šel samostojno pot, kar mi je na koncu uspelo,« pove Rok in dodaja, da se je stanje v zavodu Vipava seveda spremenilo, saj naj bi se večina njegovih »vzgojiteljev« in drugega osebja že upokojila ali jih ni več med nami.

Na začetku letošnjega marca se je s Čurin Janžekovičevo udeležil okrogle mize, ki jo je organiziralo Društvo Srebrna nit pod taktirko Biserke Marolt Meden. Tam so govorili predvsem o (ne)sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi. Alenka je vesela, da se je Rok spomnil nanjo, ko je ustanavljal društvo, in tudi vse druge ljudi je povabila, da se pridružijo v društvo in jih podprejo, saj »to nič ne stane«.