PLETENJE ZA DEMENTNE
Rokavčki pomagavčki za življenjsko moč
Slovenijo je zajelo pletenje rokavov za dementne. Akcijo je sprožila lastnica Hude volne Maja Štefančič Hribar.
Odpri galerijo
Skoraj magična je bila pot usode, ki je Majo Štefančič Hribar iz Kostela vodila od magisterija iz jezikoslovja do tega, da je njen hobi, kvačkanje, postal njen poklic.
Maja je rokave, ki jih v tujini že leta uporabljajo za pomoč dementnim, prvič videla na spletu. »Zasledila sem, da obstajajo, a dokler mi ni lani neka gospa pisala in spraševala, ali bi jih lahko naredila, nikoli nisem razmišljala o tem, da bi jih izdelovala. Imam svojo kvačkarsko skupino, s katero kvačkamo pri meni v delavnici, in tako sem udeleženkam predlagala, da bi se odzvale na gospejino prošnjo,« se spominja Maja Štefančič Hribar.
Ko se je oktobra zgodilo zaprtje države, se je znova spomnila nanje. »Ljudem sem želela dati nekaj početi, da se zamotijo in poleg tega še nekaj dobrega naredijo,« pravi. Kmalu po tem, ko je poziv objavila na svojem blogu in youtubu, se je na njen naslov usula gora paketov, ki so jih pošiljale pletilje in kvačkarice z vseh koncev Slovenije. V projektu je sodelovalo več kot 200 žensk. »Poštar mi je prinašal tudi po deset paketov na dan. Res je bilo noro,« se nasmehne. Navdušenje pletilj iz vse Slovenije še ni ugasnilo in tudi na dan, ko smo Majo obiskali v njenem skladišču na Krki, ji je poštar prinesel dva dobrodelna paketa.
Nekateri rokavčki pomagavčki, ki prihajajo na Majin naslov, so prava paša za oči, njihova izdelava pa zahteva več ur zbranega dela. »V povprečju se da izdelati en rokav v od dveh do treh urah, eno uro pa traja še, da ga opremiš z našitki. Nekateri rokavčki, ki pridejo na moj naslov, pa so zelo kompleksni. Izdelovalke si kar dajo duška,« ponosno pove. Nič čudnega torej, da si lične pletenine zaželijo tudi tisti, ki niso dementni. »Načeloma rokavčke v domovih dajo ljudem, ki so na oddelku za dementne, vendar pa so ugotovili, da pridejo prav tudi drugim stanovalcem. Denimo pozimi, za gretje,« pove. Akcija zbiranja tako še traja in še bo, dokler bodo pletilje imele veselje za izdelovanje. In ob zgodbah, ki jih pišejo njihova dobra dela, to gotovo ne bo kmalu ugasnilo.
»Nekateri domovi mi pošljejo fotografije stanovalcev, ki uporabljajo rokavčke, in nekateri mi pišejo, da jim resnično zelo pomagajo. Neka gospa je na facebooku objavila posnetek dementne mame in povedala, da jo je po zaslugi rokavčkov prvič po treh letih lahko normalno nahranila,« ganjeno pove Maja, ki ji toplo pri srcu ne postane le ob zgodbah uporabnikov, pač pa tudi ob zgodbah pletilj. »Pisala mi je devetletna punčka, ki se je ob rokavčkih pomagavčkih naučila kvačkati. Neka gospa mi je pisala, da so ji vrnili veselje do kvačkanja,« pove.
Rokavčki pomagavčki niso Majina prva dobrodelna akcija. Pred leti je ljubezen do pletenja in dobro delo združila v dobrodelni akciji za Pediatrično kliniko v Ljubljani. Pletilje po vsej Sloveniji so tri leta podarjale šale, kapice in copatke bolnim otrokom. »Tudi takrat so bili odzivi nori. Na kliniko smo nosili po 200, 300 kapic. Toda otroci na Pediatrični kliniki dobivajo veliko stvari, sploh decembra. Starejši pa so, se mi zdi, malce pozabljeni,« razloži Maja, katere projekti so dokaz, da se prava dobrota resnično širi. Samo začeti je treba.
»Med študijem, takrat sem bila ravno noseča s prvo hčerko, sem na dopustu v Bosni odkrila odlično trgovino s turško prejo. Sprva sem jo želela kupiti le zase, ker pa ni bilo mogoče uvoziti majhnih količin, sem je vzela nekoliko več. Nekaj preje sem nato porabila sama, nekaj so je pokupile prijateljice in tečajnice. Takrat sem pomislila, da bi jo lahko uvažala, a bila sem še študentka in nisem imela svojega denarja. Z možem sva računala, koliko bi potrebovala, in skupno sva prispevala 1000 evrov. Toliko sva bila pripravljena tvegati, tudi če bi vse skupaj propadlo,« pripoveduje mama treh, ki je danes lastnica uspešnega malega podjetja Huda volna, s čimer je uresničila svoje sanje, da lahko od ročnih del in preje tudi živi. Zdaj uživa v svojem delu, dobro energijo pa prenaša naprej: s tečaji kvačkanja (spletnimi in v živo) ter z dobrodelnimi akcijami, v katerih je čutiti iskrenost in srčnost. Trenutno z rokavčki pomagavčki, pisanimi in z različnimi našitki opremljenimi rokavi, ki pomagajo dementnim ljudem, da se zamotijo in pomirijo.
Maja je rokave, ki jih v tujini že leta uporabljajo za pomoč dementnim, prvič videla na spletu. »Zasledila sem, da obstajajo, a dokler mi ni lani neka gospa pisala in spraševala, ali bi jih lahko naredila, nikoli nisem razmišljala o tem, da bi jih izdelovala. Imam svojo kvačkarsko skupino, s katero kvačkamo pri meni v delavnici, in tako sem udeleženkam predlagala, da bi se odzvale na gospejino prošnjo,« se spominja Maja Štefančič Hribar.
Pred leti je ljubezen do pletenja in dobro delo združila v dobrodelni akciji za Pediatrično kliniko v Ljubljani.
Ko se je oktobra zgodilo zaprtje države, se je znova spomnila nanje. »Ljudem sem želela dati nekaj početi, da se zamotijo in poleg tega še nekaj dobrega naredijo,« pravi. Kmalu po tem, ko je poziv objavila na svojem blogu in youtubu, se je na njen naslov usula gora paketov, ki so jih pošiljale pletilje in kvačkarice z vseh koncev Slovenije. V projektu je sodelovalo več kot 200 žensk. »Poštar mi je prinašal tudi po deset paketov na dan. Res je bilo noro,« se nasmehne. Navdušenje pletilj iz vse Slovenije še ni ugasnilo in tudi na dan, ko smo Majo obiskali v njenem skladišču na Krki, ji je poštar prinesel dva dobrodelna paketa.
Mamo lahko spet nahrani
Nekateri rokavčki pomagavčki, ki prihajajo na Majin naslov, so prava paša za oči, njihova izdelava pa zahteva več ur zbranega dela. »V povprečju se da izdelati en rokav v od dveh do treh urah, eno uro pa traja še, da ga opremiš z našitki. Nekateri rokavčki, ki pridejo na moj naslov, pa so zelo kompleksni. Izdelovalke si kar dajo duška,« ponosno pove. Nič čudnega torej, da si lične pletenine zaželijo tudi tisti, ki niso dementni. »Načeloma rokavčke v domovih dajo ljudem, ki so na oddelku za dementne, vendar pa so ugotovili, da pridejo prav tudi drugim stanovalcem. Denimo pozimi, za gretje,« pove. Akcija zbiranja tako še traja in še bo, dokler bodo pletilje imele veselje za izdelovanje. In ob zgodbah, ki jih pišejo njihova dobra dela, to gotovo ne bo kmalu ugasnilo.
Poštar mi je prinašal tudi po deset paketov na dan. Res je bilo noro.
»Nekateri domovi mi pošljejo fotografije stanovalcev, ki uporabljajo rokavčke, in nekateri mi pišejo, da jim resnično zelo pomagajo. Neka gospa je na facebooku objavila posnetek dementne mame in povedala, da jo je po zaslugi rokavčkov prvič po treh letih lahko normalno nahranila,« ganjeno pove Maja, ki ji toplo pri srcu ne postane le ob zgodbah uporabnikov, pač pa tudi ob zgodbah pletilj. »Pisala mi je devetletna punčka, ki se je ob rokavčkih pomagavčkih naučila kvačkati. Neka gospa mi je pisala, da so ji vrnili veselje do kvačkanja,« pove.
200 žensk in več je kvačkalo.
Rokavčki pomagavčki niso Majina prva dobrodelna akcija. Pred leti je ljubezen do pletenja in dobro delo združila v dobrodelni akciji za Pediatrično kliniko v Ljubljani. Pletilje po vsej Sloveniji so tri leta podarjale šale, kapice in copatke bolnim otrokom. »Tudi takrat so bili odzivi nori. Na kliniko smo nosili po 200, 300 kapic. Toda otroci na Pediatrični kliniki dobivajo veliko stvari, sploh decembra. Starejši pa so, se mi zdi, malce pozabljeni,« razloži Maja, katere projekti so dokaz, da se prava dobrota resnično širi. Samo začeti je treba.