Roke, ki so vse življenje garale za druge

Ivan Cankar je bil tak mojster besede, da njegovi spisi praviloma niso potrebovali likovne spremljave. Hinko Smrekar, Ivan Vaupotič, Gvido Birolla in še nekateri slikarski sodobniki so skrbeli za zunanjo podobo njegovih knjig, ilustracije, tu in tam kakšno, so jim dodajali le poredkoma. Tudi poznejše izdaje, razen tistih, ki so veljale za berilo za otroke in mladino, so bile večinoma le skromno ilustrirane.

Slikovna upodobitev enega najbolj znanih Cankarjevih del, z močno socialno noto prežete povesti Hlapec Jernej in njegova pravica, ki jo je za leta 2014 izdano knjigo ustvaril slikar in ilustrator Damijan Stepančič, je zato vse pozornosti vreden dosežek. Veriga podob, narisanih z ogljem in le ob najbolj dramatičnih vrhuncih prepletenih še s katero drugo, zlasti rdečo barvo krvi in ognja, samostojno zaživi tudi brez Cankarjeve besede. In pove njegovo pretresljivo zgodbo od začetka do konca tudi tistemu, ki je ni bral ali so mu morda v spominu ostali le nekateri najbolj impresivni drobci iz šolskih dni.

Da je in kako je to mogoče, prepričljivo pokaže razstava v ljubljanski Galeriji Kresija z naslovom Mi vsi smo Jernej. Med delom, je dejal Damijan Stepančič, je imel bolj kot Jernejev obraz pred seboj »predvsem njegove roke, žuljave, raskave, močne, ki so vse življenje garale za druge. Zato ni naključje, da so se nazadnje znašle tudi na naslovnici knjige.«

Hlapec Jernej prižge vžigalico ...

Pavle Učakar, likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga, ki je dal pobudo za razstavo, je v spremnem besedilu opozoril, da je serija risb Damijana Stepančiča prikaz odličnega in uspešnega dvogovora pisatelja in slikarja. In po vseh izvedbah tudi najbolj celostna in obsežna, saj avtor z njimi sega že v svet stripa. Stepančičeva uprizoritev »s svojim likovnim sporočilom nagovarja tako odrasle kot predvsem mlajše bralce in nas opozarja, da je med nami še veliko Jernejev. Da je Jernejev duh še zelo živ.«