Rom Đani ponosen na zeleno uniformo

»Pol leta že delam, doma imam družino. Rad bi ji pomagal, rad bi bil koristen, rad bi bil sinu za zgled,« nam pove danes 31-letni Đani Stojanović. Rojen je bil v Novem mestu, živi v romskem naselju Brezje. Je eden od dveh Romov, ki sta danes zaposlena na Komunali Novo mesto. Delo začenja ob pol sedmih zjutraj, z ekipo sodelavcev se zbere na novomeški tržnici, potem pa pot pod noge – metla in lopata v samokolnici in gremo po mestu. Vsak delovnik tako. »Z veseljem sem sprejel to odlično idejo, ki jo je podal Matic Vidic. Potrebovali smo nekaj časa, a smo jo uresničili. Danes sta pri nas zaposlena dva Roma, osem jih je še na probaciji. Lahko povem, da so vsi fantje pridni, da se dobro obnesejo. Tu smo kot podjetje, da pomagamo. To smo počeli že v preteklosti, a se ni obneslo. Tokrat je drugače, takega primera, take naveze, kot jo tvorita Đani in Matic, še nismo imeli,« pove Damjan Balabanič, vodja sektorja splošne komunale v podjetju.

Ne le pasivneži, ki dobivajo podporo

»Bistveno je, da Romi sami sebe ovrednotijo, da postanejo koristni in družbeno aktivni, ne pa da so samo pasivneži, ki dobivajo podporo, ampak da se prek dela lahko uresničijo. V človeški naravi je, da človek osmisli svoje življenje. Najlažje se osmislimo prek dela. Najslabše za človeka je, da ga nihče ne potrebuje, da ne dela nič in je nekoristen. Zato smo morali pri Romih narediti prvi korak. Komunala Novo mesto je pri reševanju tega pisana na kožo Romom: za delo ni potrebne visoke izobrazbe, pri komunali si lahko dovolijo zaposlitev tudi nekvalificirane delovne sile, tudi delavce brez končane osnovne šole. Pri Romih je taka večina, Đani je izjema, ker je končal šolo. Zato bi bil primeren tudi za zaposlovanje v kakih drugih javnih institucijah. Tam je pogoj osnovna šola,« se na zaposlovanje Romov ozre Matic Vidic, 36-letni Novomeščan, profesor filozofije in univerzitetni diplomirani teolog. Sedem let je deloval kot pastoralni asistent Vojaškega vikariata v Slovenski vojski, v Škofiji Novo mesto je stalni diakon, že pet let pa se prostovoljno ukvarja z dolenjskimi Romi. Je tudi specializant logoterapije. Predvsem pa nekdo, ki je posvečen Romom. »Razumem, da je bila Komunala Novo mesto sprva previdna, saj so imeli slabe izkušnje, sam pa sem rekel, da bom pomagal, in vem, kdo je zaupanja vreden. Đani zagotovo. Za njim je že nekaj uspešnih integracij v delovno okolje. Pa tudi sam je prišel do mene in rekel, da ne more tako živeti. Želel je delati, ne pa životariti,« razkriva Matic.

Davčni dolžnik, živijo v baraki

Đani je ponosen na svojega osemletnega sina, živi z ženo, ki ima že štiri otroke, ki jih je pripeljala pod skupno streho. »Vem, da moram delati. Začel sem z ničle. Prej sem živel od socialne pomoči. Z ženo sva skupaj prejela 1100 evrov na mesec, danes imamo nekaj več. Žena še vedno dobi 500 evrov socialne pomoči, a tudi zanjo iščemo službo. Sam dobim 950 evrov, a mi država trga 20 odstotkov, saj imam zaradi kazni in kršitve cestnoprometnih predpisov 7600 evrov dolga. Zavedam se, da moramo to poravnati,« opiše svojo finančno situacijo. Živijo v leseni baraki, ki prave izolacije nima, pozimi je treba precej kuriti, da je dovolj toplo, so si pa uredili kopalnico. »To niso standardi 21. ali 20. stoletja. Đani si želi, da bi nekoč pridobil socialno stanovanje. Bi bilo smiselno, da občina v svoji stanovanjski politiki razmišlja o tem. Tako bi lahko začeli trgati take svetle primere iz romskega okolja,« nadaljuje Matic, ki se z Đanijem večkrat pogovarja o realnih zmožnostih. »Tudi če bosta oba z ženo delala, bosta imela minimalni plači. In kaj bosta lahko s tem naredila, kupila? Bodimo realni, zato še enkrat poziv Mestni občini Novo mesto, naj razmišlja o socialnih stanovanjih. Pri Romih je motivacija krhka, zato bo ukrepanje nujno,« opozarja Matic.

Đani je vmes napredoval. Ker se je izkazal za zaupanja vrednega, je danes postal vodja romske enote na Komunali Novo mesto, hkrati pa tudi vodja probacijske skupine. S tem je komunala ubila več muh na en mah: motivira svetal zgled, mu daje veljavo, ker se je izkazal, hkrati pa je dobila človeka, ki razume Rome. »Po Novem mestu me ustavljajo domačini, mi dajejo 'kepce' in mi čestitajo za opravljeno delo. Po takih spodbudah dobim toliko energije. Kar poletel bi kot metulj,« pravi, kaj mu pomeni podpora meščanov. »V romskem naselju me eni podpirajo, drugi ne. Jaz vem, kaj je dobro zame, vztrajal bom,« je jasen Đani. »Ko so ostali Romi slišali zanj, so me začeli klicati. Vsak dan se javi vsaj eden, ki me prosi, da bi radi delali,« Matic pove o tem, kako se premika in menja miselnost. Đani ob 14. uri neha delati na komunali, a to zanj še ni konec delovnega dne. Tako zjutraj pred službo kot po njej poskrbi, da razvozi srednješolke iz romskega naselja, ki obiskujejo novomeške srednje šole.

Delovna družina

Đani prihaja iz družine Stojanović, kjer delo in zaposlovanje nista tabu temi. Oče je delal v Novolesu, stric je zaposlen v policiji, teta v šoli, nečak Nejc pa v Slovenski vojski. »Ded mi je vedno govoril, kako pomembna je šola. Da bom nekaj naredil iz sebe, da bom prišel do službe,« se Đani spominja dedkovih nasvetov. »Problematiko smo rešili na primeru ene družine. To je signal drugim. Zdaj spoznavamo, da se ne moremo več izgovarjati, da Romi nočejo delati. Smo v situaciji, da jih nihče ne želi zaposliti. Na potezi je občina Novo mesto, ki ima prek javnih del možnost, da zaposli 30 Romov. A nimajo izvajalca, spet bi bilo treba nekoga angažirati,« nadaljuje Matic, ki poudari, da podjetja v realnem sektorju ne želijo zaposlovati Romov. »Skupaj s Komunalo Novo mesto skušamo biti zgled. Poleg komunale sta tu še dom starejših občanov in osnovna šola. Komunala pa tudi potrjuje, da nam ni treba iskati Pakistance in Nepalce, ampak imamo ogromno delovne sile, ki jo je moč dobro uporabiti ob pravem pristopu in zavedajoč se specifike,« sklene Matic, zaključna misel pa pripade Đaniju, s katerim se sprehodimo po mestu. »Vesel sem, ker nosim tole zeleno uniformo Komunale Novo mesto, res mi veliko pomeni. Naredil bom vse, da svoje delodajalce prepričam, da me v letu 2025 tudi stalno zaposlijo. To je moja velika želja,« sklene Đani, s svojo zeleno uniformo pa postaja simbol delavstva med Romi.