Roman Vodeb raztrgal teoretike zarot: Njihovi nori, psihotični občutki zmagajo

Zadnje dni za žolčne debate v slovenski javnosti skrbijo različni teoretiki zarot o novem koronavirusu in medijsko izpostavljene osebe, ki menijo, da so ukrepi za zajezitev širjenja virusa pretirani oziroma nepotrebni enako kot nošenje mask. Na drugi strani jim znanstveniki odgovarjajo, da so njihove ocene nestrokovne. »Če bi bile maske res tako nevarne, nobeden od zdravnikov in sester, ki že leta pri svojem delu uporabljajo maske, ne bi bili več med živimi,« se je odzvala Polonca Truden Dobrin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
 

---

Preberite tudi:
»Kot najstnicam so zatrli pohoto, zdaj besnijo v karanteni«

Marko Potrč se ne da: Razumite, ne bom se ustavil, ne bom odnehal

---

Kje je meja med »zdravo skepso« in t. i. teorijami zarot? »To, da nekateri ljudje raje in bolj verjamejo raznim teorijam zarote, kot pa uradnim znanstvenikom, torej stroki (strokovnjakom) in medijem in/oz. vladnikom/politikom, je klasičen in ustaljen pojav. Pojem oz. koncept teorije zarote je kot psihološka značilnost poznan že iz pradavnine, iz srednjega veka, polpretekle zgodovine, seveda pa tudi iz aktualne sedanjosti,« o tem pravi teoretski psihoanalitik Roman Vodeb in dodaja, da eklatanten primer »sedaj predstavlja laična (javnomnenjska) skepsa okrog vpeljave tehnologije 5G, cepljenja in covid-19.«

Vzorec iz otroštva

V resnici ne gre toliko za to, da ljudje raje verjamejo – bolje rečeno »nasedajo« – raznim teorijam zarote. Bolj gre za to, da jih nekaj intrapsihičnega nezavedno sili v takšna fanatično verjetja, v takšne »nore« občutke, razlaga in pojasnjuje: »V ozadju – v človekovem nezavednem – tiči oz. preži infantilno pogojena dispozicija oz. paradigma (vzorec), ki se (jim) v določenih stresnih dogodkih oz. primernih situacijah spontano simbolno oživlja – v psihoanalizi bi rekli, da se transferira (prenese) iz otroštva v odraslost. Infantilni fundamen vsake teorije zarote v resnici predstavlja otrokov avtonomni občutek, da ga odrasle avtoritete – največkrat gre za starše – zavajajo, mu lažejo, ko/ker mu ne povedo določenih resnic – npr. tiste okrog (seksualnega) spočetja otrok, Dedka Mraza, Božička, Miklavža ... Naknadno se izkaže, da mu res lažejo – otrok pa si spontano utrdi prepričanje, da je imel v resnici, od vsega začetka, prav, ko je oporekal interpretaciji avtoritet (staršev).«

Ne morejo se upreti

Vsi ti nedolžni infantilni »nategi« in laži, ki jih izrekajo avtoritete (starši) svojim otrokom, v njihovi psihični realnosti puščajo posledice – in to v občutku, torej v tendenci poznejšega apriornega verjetja v nore, bizarne in groteskne teorije zarote, o katerih je govoril že Freud v svojih dveh spisih iz leta 1907 in 1908, nadalje pojasnjuje Vodeb. »Apriornemu zoperstavljanju uradni znanosti (npr. medicini, virologiji, epidemiologiji, če pač govorimo o covid-19 in/ali/oz. cepljenju) se v svojih močnih občutkih ne morejo upreti. Njihovi nori, psihotični (shizotipski) občutki zmagajo – in posledično postanejo »zarotniki« (pristaši raznoraznih teorij zarote),« pojasnjuje, od kot takšno nezaupanje do znanosti.

»Fanatični v svojih nebulozah«

Teoretski psihoanalitik je prepičan, da so v svojih »zarotniških« nebulozah »tako fanatični, da se normalnim ljudem, ki prisegajo na uradno znanost/stroko in zaupajo medijem, vladnim strokovnim službam (npr. NIJZ), zdijo nori. Normalni ljudje se ne moremo načuditi, kako je lahko nek običajen človek v svojih občutenjih tako nor, kot znajo biti nori tisti, ki se borijo proti cepljenju, tehnologiji 5G, cehemtrailsom – ne nazadnje pa ti isti ljudje verjamejo, da je bil covid-19 umetno ustvarjen npr. z namenom depopulacijo – oz. da gre za biološko orožje, bodisi Kitajcev ali Američanov.«