Rudi pri stotih začne dan s pesmijo in Novicami

V Domu starejših občanov v Novem mestu je te dni res pestro. Kar dva njihova varovanca namreč praznujeta okroglih 100 let; Štefanija Petan iz Smolenje vasi in Novomeščan Rudi Mraz. Številne čestitke, obiski in lepe želje zaznamujejo te dni bivanje v domu, sploh pa se še pogosteje kot običajno razlega pesem. »Kdor ima pesem v srcu, je vedno mlad in s pesmijo gre lažje skozi življenje,« je moto stoletnika Rudija Mraza, ki se je v torek razveselil prav posebnega obiska, prijateljev pevcev Dolenjskega okteta. Oktet je lani praznoval 50 let, kar pet članov je pelo tudi v Moškem pevskem zboru Dušana Jereba, kjer je Rudi prepeval vse od njegove ustanovitve takoj po vojni.

Tudi jerebovci, kakor so se imenovali, so prepevali celega pol stoletja. »Častno smo nosili ime tega narodnega heroja, kjer koli smo nastopali, tako po Sloveniji kot tujini. Ponosni smo bili, mi jerebovci. Je pa že kar 29 sopevcev že na pokopališču, zadnji je bil dr. Vodnik, takrat sem tudi prebral zadnji govor ob smrti sopevca,« začnejo vreti spomini iz Rudija. Pravzaprav je Rudi živa enciklopedija, njegov spomin je bister, opisuje dogodke, razlaga anekdote, zbrano in brez pomislekov niza datume, imena ... »Rudi je bil zelo strog v zboru. Ko sem se pridružil, sem bil najmlajši in so me takoj postavili zraven Rudija. Ta pa me je, če nisem kaj prav zapel, kar s komolcem sunil pod rebra,« je del spominov na skupno prepevanje obudil Ivan Dežan. Rudi je vodil tudi zgodovino zbora. »Prek 300 pesmi smo imeli v repertoarju, sem pa knjižico z vsemi pesmimi, opremljeno tudi z intonacijami, dal v zgodovinski arhiv. Za to mi je kar malo žal,« se nasmehne Rudi, ki pove, da se še danes prav vsak njegov dan začne s pesmijo, poje si namreč že v kopalnici.

»Pel sem pri različnih zborih, začel sem pa pri otroškem pevskem zboru in cerkvenem zboru. Tudi moja sošolka iz gimnazijskih klopi Vilma Bukovec, operna pevka, je najprej začela prepevati na koru,« nadaljuje Rudi, ki je prepeval tudi pri moškem železničarskem zboru Sloga, pesem pa mu je vlivala moč in pogum tudi med narodnoosvobodilnim bojem.
Rudijevo bogato življenje bi lahko popisali v knjigi, ne le v članku, zato naj le naštejemo nekaj njegovih dejavnosti. Bil je sokol, kulturnik, gledališki igralec, vedno pripravljen sodelovati in organizirati kulturne dogodke v Novem mestu. Bil je strasten balinar, dvakratni državni prvak, pa tajnik Balinarske zveze Dolenjske in njen ustanovitelj leta 1962. Za prostovoljno delo v športu je leta 2001 dobil celo diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja za športno dejavnost, v Ljubljani mu jo je podelil takratni predsednik olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Porotnik, dedek Mraz, matičar

Rad je ribaril pa nabiral gobe, skrbel za vinograd. Vrsto let je imel decembra posebno vlogo v dolenjski prestolnici, nadel si je oblačila dedka Mraza in razveseljeval generacije otrok. Na sodišču je bil porotnik, v Novem mestu pa je kot pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez kar 17 let sklepal poroke, poročil je več kot 7000 parov. Tudi ob našem obisku je iz rokava stresal anekdote, povezane s porokami. Ker je na Gimnaziji Novo mesto izoblikoval izjemno lep slog pisave, je kar dve desetletji na Agenciji za šport pisal imena na vseh Bloudkovih diplomah in priznanjih, ki jih novomeška občina podeljuje na prireditvi Športnik leta.

Je pa Rudija, železničarja po profesiji, močno zaznamovalo družinsko življenje. Najprej ljuba, žal že pokojna žena Jelka, s katero sta praznovala diamantno poroko, torej 60 let skupnega življenja, pa oba otroka, hčerka Špela, ki z družino živi v Ljubljani, in sin Rudi, ki je v Novem mestu, zdaj še vnuki Neža, Anže in Jakob. Zelo je vesel obiskov družine, si pa čas krajša tudi z branjem, je redni naročnik Dela in Slovenskih novic, bere pa, kakopak, brez očal!

Pred poukom raznašala mleko

Štefanija Petan, kličejo jo Štefka, se je rodila v Smolenji vasi, šolo je obiskovala v Šmihelu, do koder je imela eno uro hoda, pred poukom pa je raznašala mleko meščanskim naročnikom. Vojno je preživela doma in po svojih močeh pomagala na kmetiji ter sodelovala s terenskimi aktivisti OF, tako si je tudi pridobila status borca NOB. Ob koncu vojne jo je doletela velika tragedija, saj so ji belogardisti ubili mamo, ta neprijetni spomin pa jo spremlja vse življenje.

Po vojni je delala v Labodu. Po poroki se je preselila v Stražo, kjer je mož delal v Žitnih silosih, skrbela je za dom in otroka. Ko je sin začel obiskovati peti razred, se je znova zaposlila v Novoteksu, kjer je delala do upokojitve. Od novembra lani je v domu starejših, kjer je zelo zadovoljna. »Poštenost, prijaznost in pridnost, s temi vrlinami se dočaka lepa leta,« pravi skromna Štefanija in doda, da je bilo njeno življenje težko.