S cest so jih pregnali šele tovornjaki

Včasih, nekoč, pa vendarle ne tako davno, so bili furmani. Kmetje, ki so s konji občasno prevažali tovor, od lesa do premoga, vina pa tudi led in druge dobrine v Trst.

Zlasti v rudarskih krajih so okoliški kmetje za denar vozili premog in drva na domove rudarjev. Kot pravijo viri, je furmanstvo vzniknilo v 15. stoletju, ko so živali z vozovi postale razširjene in dostopne. Cvetelo je v 18. stoletju, ko sta razvoj tehnologije, zlasti kolarstva, in iznajdba amortizerjev omogočila, da so bili vozovi lažji in okretnejši.

V umetniškem društvu Lila v Litiji so si za letošnjo slikarsko pot izbrali temo furmani v občini Litija in Šmartno. Kot nam je povedala predsednica društva Joža Ocepek, gre že za četrti tovrstni slikarski in kulturnozgodovinski projekt, v katerem člani na imenovano temo ustvarijo slike. Lani so obudili litijske brodarje na Savi, letos torej furmane, ki so v Litiji in okolici pustili neizbrisen pečat.

Ob vsaki slikarski poti izdajo zbornik z opisom dejavnosti in objavijo vse slike, ki so jih litijski umetniki ustvarili.
Letos je sodelovalo 31 odraslih in 38 mladih umetnikov. »Najprej smo nameravali le zbrati fotografije in naslikati motive iz tistih časov. Potem pa smo naleteli na dober odziv ljudi na terenu in zato smo zapisali 14 zgodb pripovedovalcev, ki so se tako ali drugače spominjali furmanov. Hkrati je nastalo 32 slik.«

Gnojili s konjskimi figami

V prostorih društva Lila smo si ogledali furmanske slike in izbrali nekaj najbolj zanimivih.


Janez Kres se v pripovedi spominja napajalnega korita v Zgornjem Logu, kjer izvir nikoli ni presahnil.

Stane Ocepek se spominja, kako je kot 15-letni fantič pomagal cestarju Cenetu Logarju orati sneg in plužiti cesto. Pravi takole: »Plug iz lesenih plohov je bil narejen doma. Vlekli so ga kar trije pari konj. Ko smo otroci hodili v šolo, smo gazili visok sneg. Včasih pa je Franc Mali zapregel konja in zapel velik štor, da nam je naredil gaz.«

Najbolj znan in tudi eden zadnjih furmanov v Litiji je bil Mirko Kaplja, ki je vozil les na rampo na železnici in prevažal rudo iz še delujočega rudnika. Zelo dobro se ga spominja Gabrijela Gretič, ki je o njem povedala: »Ko je prišel po denar na blagajno, je bil lepo urejen. Imel je klobuk, 'rajthozne', srajco in rekelc. Bil je zelo prijazen, prijeten in potrpežljiv.« Kaplja je imel delo tako rekoč do konca življenja. Kot še pove Gretičeva, ga je lesna industrija najela tudi potem, ko so že imeli kombije in tovornjake.

Kot pravi etnologinja Anka Kolenc v zapisu Furmani z Vač, so imeli posebna imena za konje. Pram je bil rjav, teh je bilo največ. Šimelj je bil bele barve, folk belo-rdeče, vranec črne, fuks lisičje rdeče in sirec belo-rjave barve.


Kako so ljudje živeli in da so porabili vse, kar jim je okolje dalo, govori podatek, kako so cestarji, pa tudi drugi, pobirali konjske fige z vozičkom in z njimi doma pognojili vrt. Furmani so zelo skrbeli za svoje konje. Če so bile živali utrujene, niso smele takoj piti vode. Če so bile pregrete in so obstale, so jih pokrili z odejo, da so se lepo počasi ohladile.