S čolnom okoli slovenskih Benetk

Ko nekje pri Raki na Dolenjskem ali naprej na Drnovem zavijemo z avtoceste proti Gorjancem, bomo po osmih kilometrih zapeljali čez lesen most vodnega okljuka Kostanjevice na Krki, ki so ga ljudje pred stoletji prekopali in pustili reki, da obkroži mesto, za boljšo obrambo. Tako je še danes.

Vodna pot po Krki okoli skoraj 800 let starega mesta je dolga dober kilometer in pol. Če nas na vodo vleče poleti, tudi prav, v Kostanjevici je Krka dovolj čista in topla, da se lahko v njej kopamo. A jesen ponudi barve. Čolnar Marjan Jerele je priveslal do lesenega brodišča in stopili smo v lesen kostanjeviški čoln, ki ga tam ljudje uporabljajo že stoletja.

»Razen malih oblikovnih popravkov je še vedno tak kot v preteklosti,« nas pouči Jerele, ki želi ohraniti to kulturno tehnično dediščino in načrtuje lokalni čolnarski muzej.

Četudi je posijalo sonce, na vodi jeseni in pozimi hitro postane mrzlo, zato smo si nadeli zimsko jakno in kapo. Od južnega lesenega mosta, ki je svojevrstna tehnična dediščina, smo mimo cerkve sv. Jakoba iz leta 1220, v kateri je prvi maševal župnik Adalbert, odveslali proti toku. Razen v primeru poplav ali nalivov je Krka prijazno počasna reka in veslanje je prijetno in za otroke izjemna zabava. Po 200 metrih zavijemo v okljuk, ki obkroža mesto. V zaraščenem desnem bregu se skrivajo ptice, na levem se vrstijo med seboj zlepljene hiše. Med drugim srednjeveški farovž, ki mu Kostanjevičani pravijo kar grad in je druga najstarejša stavba v mestu. Občina jo obnavlja.



Zaveslamo pod drugim mostom za pešce, ki ga je narisal v Kostanjevici na Krki živeči arhitekt Jože Plečnik. Sčasoma je dobil ime tercialski most, ker so se na njem srečevale in rade postajale ženske, gospodinje, ki so hodile na otok po nakupih.
Kostanjevica je polna legend. Ena je tudi ta, da je prav na mestu tercialskega mostu nekoč stala cerkve sv. Neže in se je menda prevrnila v Krko. Mesto je imelo v svojem razcvetu na otoku, ki meri 800 x 200 metrov, se pravi pičlih 16 hektarjev, kar pet cerkva. Danes je poleg sv. Jakoba ohranjena le še cerkvica sv. Miklavža pri severnem lesenem mostu.
Tu in tam smo opazili kakšen poglodan štrcelj nekoč mogočnega debla, ki ga je z ostrimi sekalci prežagal bober in je padlo v vodo.

»Bobri so prišli po Savi navzgor in naprej v Krko pred več kot 20 leti,« pove Jerele. »Poleti jih vidiš le ponoči. Ker je preveč trušča, kopalcev, se umaknejo, zdaj pa je čas, ko bodo spet prišli in oglodali kakšno drevo.«
Z bobri niso vsi zadovoljni, češ da delajo škodo, a so preživeli. Njihova oglodana debla so postala turistična atrakcija.
Ko Krka zarobi otok na vzhodu, se odpre pogled na travnike, ki jih občasno poplavlja. Kmalu trčimo na presek okljuka, ki je nastal iz zajed na vzhodu in zahodu starih rimskih pristanišč. V srednjem veku so prekopali še preostanek in tako ustvarili naravno obrambo mesta.

Jerele nas popelje nekaj kilometrov dolvodno, do Karlč, od koder smo se vrnili nazaj z avtomobilom. Bolj neustrašni gredo še naprej do Bušeče vasi in Kljunovih toplic, svojevrstne atrakcije, saj se lahko tam okopamo v prelivnem bazenu, v čisti, neklorirani vodi.

Za izposojo čolna bomo odšteli osem evrov za osebo na krožno vožnjo, ki traja dobro uro. Majhni otroci imajo zastonj, malo večji plačajo pol cene. Če ne zmorete sami, vas bo v velikem rumenem čolnu, kamor lahko sede dvanajst ljudi, z veseljem popeljal Jerele. In vam povedal kakšno zgodbo, ki jih tam res ne manjka.