DRAGAN IN NIK
S himno šolarjev postala šolski zvezdi
Dragan in Nik Drobnjak s pesmijo bodrita mlado in staro. Šole na svojih profilih delijo njuno Rad v šolo spet bi šel.
Odpri galerijo
Njune pesmi so že predvajali na nekaterih radijskih postajah in na televiziji. FOTOGRAFIJE: Osebni Arhiv
»Rad v šolo spet bi šel, s prijatelji se lepo imel …« To so besede otroka, šolarja Nika z Breznice, ki pred kakšnim letom zagotovo ne bi tako glasno odzvanjale kot v času epidemije, ko so hišam učenosti zaprli vrata in so otroci prisiljeni čepeti doma pred hladnimi zasloni in prek njih črpati znanje v družinski režiji. Besede, ki jih danes izreka marsikateri slovenski učenec, med njimi tudi taki, ki jim je šola španska vas.
Kako tudi ne, že drugič v letu dni so otroci prisiljeni ždeti za domačim zapečkom, prepovedano je druženje z vrstniki, socializacija je na psu, otroci pa so priklenjeni pred tistim bogokletnim izumom modernega veka, od katerega so jih še pred letom dni trgali in svarili pred zloveščimi učinki. Nik je desetletnik in, ne boste verjeli, ko smo poklicali njegovega očka Dragana Drobnjaka z Breznice, šolarček je že veselo gulil domači stol in mlel poštevanko, se nam je oglasil naravnost s severnega tečaja.
Da ne boste debelo gledali, najsevernejšo točko na Zemlji sta si omislila kar doma. Postavila sta pravi iglu, se v njem večer prej pomastila z lahkim obrokom, prebrala knjižico in si zavrtela nekaj pesmic. Nik je bil tako navdušen, da je v njem želel kar prespati, izvemo od njegovega očka, ki sinu poskuša vsak dan popestriti z nečim novim. »Zdaj iščem tekaške smuči, na Gorenjskem imamo veliko snega, a so vroča roba, ko so trgovine še kar zaprte,« si glavo beli Dragan. Vmes pa z Nikom še kakšno urežeta, čisto svojo, optimistično in pozitivno, zaradi česar sta na Gorenjskem, med šolarji pa sploh, že pravi mali zvezdi.
V času korone sta tako posnela tri skladbe, najbolj udarna je Rad v šolo spet bi šel, ki sta jo morala že predstaviti pred učiteljico in sošolci na videokonferenci. »V šoli so bili navdušeni, jaz pa sem po svoje žalosten. To sem povedal tudi otrokom. Želel bi zavrteti čas za 40 let nazaj, ko sem sedel z vrstniki v šolskih klopeh, med odmori veselo tekal po hodnikih in se lahko kakšnega sošolca tudi dotaknil. Najbolj me je prizadelo, da so mulčki tisti čas, ko so bili še lahko v šoli, morali mirno obsedeti tudi med pavzo, se ne približati drug drugemu, in tako besede kar same privrejo na plan.
Gledam Nika, kako sedi za ekranom. Muči se z matematiko, a zelo lepo poje. Je čustven in občutki, ki mi jih je opisal, so se mi zdeli res grozni,« Drobnjak izlušči motiv, ki ga je najprej spretno ubesedil, potem pa še obložil z notami, da je nastala neke vrste himna slovenskih šolarjev, ki sta jo zapela s sinom, sam pa je zraven preigraval tudi kitarske strune.
Igral je v raznih zasedbah, z glasbo se ljubiteljsko ukvarja že od srednješolskih let, kar nekaj Save pa je preteklo, da si je upal javno predstaviti svoje ustvarjanje. Spet ga je k akciji spravil sin, ki je pri pouku glasbe dobil nalogo, naj spesni verz in zatem še enostavno melodijo. Tako sta se prelevila v gorenjski duet, ki že žanje spodbudne odzive.
»So pozitivni v domačem okolju in širše. Celo neka učiteljica iz Štajerske mi je pisala,« nas Dragan usmeri na svojo facebook stran, kjer lahko preberemo zapis slovenistke: »Rada imam otroke. Pogrešam jih. To ni to preko računalnika, preko ene linice. V vajinih pesmih je toliko topline, nežnosti, ljubezni. Da osrečujejo vajine pesmi. … Vidva in vajina družina sta dokaz, da je še UPANJE na tem svetu.« Verjetno najpomembnejša pesem, ki jo bo kdaj ustvaril, nadaljuje Gorenjec, govori o tem, da je najpomembnejše, da otrok izbere najboljšo pot v svojem življenju, da izkoristi svoje talente, kar je edina pot do prave sreče. »Ne samo otroci, tudi odrasli še vedno lahko naredimo korak proti sreči, ki se skriva v tem, da počnemo stvari, ki nas resnično osrečujejo. Dokler živimo, je čas, najbolje, da ga izgubimo čim manj.«
Misli, ki jih ziba v skladbi Sanjaj (Izberi pravo pot), najbolj povzame verz: »Vztrajaj, naredi vse, vsak dan nekaj, da cilj bližje je. Nič samo se ne zgodi. Moraš verjeti, vztrajati, sanjati.« Njegove sanje so brezkončne. »Poln kufer imam, ko gledam, kako so ljudje apatični in slabe volje, jaz pa hočem povedati na glas, da ni vse samo strah, finance, naj se ljudje začutijo. Naj ne nehajo sanjati. Družba lahko napreduje samo tako, da so ljudje srečni. Če se v življenju ne najdejo, so nesrečni in potem pride do žalostnih usod.« Te spremlja tudi sam, je zdravstveni delavec, zaposlen v UKC Ljubljana kot timski vodja v centralni sterilizaciji. V njegovem oddelku čistijo in razkužujejo medicinske instrumente, maske, vizirje, ki jih uporabljajo na covidnih oddelkih. Imeli so že nekaj okuženih sodelavcev.
»Jaz pa sem malo pregorel, v bistvu sem ves čas v službi, eno uro vožnje imam do tja, potem pa še šola od doma, glasba me edinole sprošča,« razmišlja že o novi skladbi, ki bi jo posvetil kolegom v zdravstvu. Seveda s svojo svetlo zvezdico z zvonkim glasom, četrtošolcem Nikom, ki je navdih tudi za vrstnike. Z očkom bosta, obljublja, ubrala še marsikatero veselo noto in ljudem trosila upanje, da bo naš svet postal lepši.
Kako tudi ne, že drugič v letu dni so otroci prisiljeni ždeti za domačim zapečkom, prepovedano je druženje z vrstniki, socializacija je na psu, otroci pa so priklenjeni pred tistim bogokletnim izumom modernega veka, od katerega so jih še pred letom dni trgali in svarili pred zloveščimi učinki. Nik je desetletnik in, ne boste verjeli, ko smo poklicali njegovega očka Dragana Drobnjaka z Breznice, šolarček je že veselo gulil domači stol in mlel poštevanko, se nam je oglasil naravnost s severnega tečaja.
Četrtošolec dopoldneve preživlja pred zaslonom.
Da ne boste debelo gledali, najsevernejšo točko na Zemlji sta si omislila kar doma. Postavila sta pravi iglu, se v njem večer prej pomastila z lahkim obrokom, prebrala knjižico in si zavrtela nekaj pesmic. Nik je bil tako navdušen, da je v njem želel kar prespati, izvemo od njegovega očka, ki sinu poskuša vsak dan popestriti z nečim novim. »Zdaj iščem tekaške smuči, na Gorenjskem imamo veliko snega, a so vroča roba, ko so trgovine še kar zaprte,« si glavo beli Dragan. Vmes pa z Nikom še kakšno urežeta, čisto svojo, optimistično in pozitivno, zaradi česar sta na Gorenjskem, med šolarji pa sploh, že pravi mali zvezdi.
V času korone sta tako posnela tri skladbe, najbolj udarna je Rad v šolo spet bi šel, ki sta jo morala že predstaviti pred učiteljico in sošolci na videokonferenci. »V šoli so bili navdušeni, jaz pa sem po svoje žalosten. To sem povedal tudi otrokom. Želel bi zavrteti čas za 40 let nazaj, ko sem sedel z vrstniki v šolskih klopeh, med odmori veselo tekal po hodnikih in se lahko kakšnega sošolca tudi dotaknil. Najbolj me je prizadelo, da so mulčki tisti čas, ko so bili še lahko v šoli, morali mirno obsedeti tudi med pavzo, se ne približati drug drugemu, in tako besede kar same privrejo na plan.
Bodi original, vsi drugi so že zasedeni, je misel, ki vodi Dragana. Njegov ustvarjalni potencial pa je prebudila učiteljica glasbe na OŠ Žirovnica Slavica Magdič, ki otroke spodbuja k ustvarjanju, zbudila pa je njega.
Gledam Nika, kako sedi za ekranom. Muči se z matematiko, a zelo lepo poje. Je čustven in občutki, ki mi jih je opisal, so se mi zdeli res grozni,« Drobnjak izlušči motiv, ki ga je najprej spretno ubesedil, potem pa še obložil z notami, da je nastala neke vrste himna slovenskih šolarjev, ki sta jo zapela s sinom, sam pa je zraven preigraval tudi kitarske strune.
Sta dokaz, da obstaja upanje
Igral je v raznih zasedbah, z glasbo se ljubiteljsko ukvarja že od srednješolskih let, kar nekaj Save pa je preteklo, da si je upal javno predstaviti svoje ustvarjanje. Spet ga je k akciji spravil sin, ki je pri pouku glasbe dobil nalogo, naj spesni verz in zatem še enostavno melodijo. Tako sta se prelevila v gorenjski duet, ki že žanje spodbudne odzive.
»So pozitivni v domačem okolju in širše. Celo neka učiteljica iz Štajerske mi je pisala,« nas Dragan usmeri na svojo facebook stran, kjer lahko preberemo zapis slovenistke: »Rada imam otroke. Pogrešam jih. To ni to preko računalnika, preko ene linice. V vajinih pesmih je toliko topline, nežnosti, ljubezni. Da osrečujejo vajine pesmi. … Vidva in vajina družina sta dokaz, da je še UPANJE na tem svetu.« Verjetno najpomembnejša pesem, ki jo bo kdaj ustvaril, nadaljuje Gorenjec, govori o tem, da je najpomembnejše, da otrok izbere najboljšo pot v svojem življenju, da izkoristi svoje talente, kar je edina pot do prave sreče. »Ne samo otroci, tudi odrasli še vedno lahko naredimo korak proti sreči, ki se skriva v tem, da počnemo stvari, ki nas resnično osrečujejo. Dokler živimo, je čas, najbolje, da ga izgubimo čim manj.«
Skladbo Nika in očka Rad v šolo spet bi šel si lahko zavrtite na youtube kanalu: https://www.youtube.com/watch?v=KJrZfi00ytk. Tam sta na ogled tudi Sanjaj in Božična.
Misli, ki jih ziba v skladbi Sanjaj (Izberi pravo pot), najbolj povzame verz: »Vztrajaj, naredi vse, vsak dan nekaj, da cilj bližje je. Nič samo se ne zgodi. Moraš verjeti, vztrajati, sanjati.« Njegove sanje so brezkončne. »Poln kufer imam, ko gledam, kako so ljudje apatični in slabe volje, jaz pa hočem povedati na glas, da ni vse samo strah, finance, naj se ljudje začutijo. Naj ne nehajo sanjati. Družba lahko napreduje samo tako, da so ljudje srečni. Če se v življenju ne najdejo, so nesrečni in potem pride do žalostnih usod.« Te spremlja tudi sam, je zdravstveni delavec, zaposlen v UKC Ljubljana kot timski vodja v centralni sterilizaciji. V njegovem oddelku čistijo in razkužujejo medicinske instrumente, maske, vizirje, ki jih uporabljajo na covidnih oddelkih. Imeli so že nekaj okuženih sodelavcev.
Na svet smo prišli z namenom in najbolj žalostno je, če ti neizkoriščeni ideali nekoč, ko pride čas, umrejo skupaj z nami.
»Jaz pa sem malo pregorel, v bistvu sem ves čas v službi, eno uro vožnje imam do tja, potem pa še šola od doma, glasba me edinole sprošča,« razmišlja že o novi skladbi, ki bi jo posvetil kolegom v zdravstvu. Seveda s svojo svetlo zvezdico z zvonkim glasom, četrtošolcem Nikom, ki je navdih tudi za vrstnike. Z očkom bosta, obljublja, ubrala še marsikatero veselo noto in ljudem trosila upanje, da bo naš svet postal lepši.
