S hribovsko robatostjo v boj za kmete

Na nedavnih volitvah za predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) je kar malce presenetljivo to postal 56-letni Roman Žveglič iz Sevnice. Star aktivist je v preteklosti že uspešno vodil sindikat kmetov in bil v parlamentu predstavnik Ljudske stranke. Pri tem je vselej ponosno poudarjal, da je kmet s hribov Posavja, kar je razvidno tudi iz njegove izjave ob izvolitvi: »V politiko zbornice bom poskušal pripeljati malo hribovske robatosti in tudi še nekaj zdrave kmečke pameti. To potrebujemo.«

Hkrati priznava, da bi morali politiko slovenskih kmetov – zavzemanje za njihove cilje – zastaviti širše: »V Sloveniji kmetijska politika še ni dosegla recimo temu zahodnoevropske, kjer je kmetijski minister takoj za finančnim. Ker je v teh državah kmetijstvo tako pomembno. Pri nas pa se kmetijskega resorja pravzaprav vse vodilne stranke otepajo, v vladah pogosto ne vedo, kaj bi z nami.«

Žveglič kot predsednik zbornice, stanovskega združenja kmetov, ne bo imel prav lahke naloge, saj se slovensko kmetijstvo od osamosvojitve dalje ob vseh poskusih in tudi precej zgrešenih naložbah in pogosto ne več ravno dobrodošlem konservativizmu ni sistematiziralo in uredilo v sodobni gospodarski in nacionalnointeresni sektor. Od osamosvojitve dalje smo denimo pozidali četrtino kmetijske zemlje, Avstrijci v istem času manj kot dva odstotka.
 

Vprašanje za milijon evrov

Brez potrebe smo prodali nekaj ključnih proizvodnih tovarn, vezanih na slovenskega kmeta, popolnoma sesuli prašičerejo – od skoraj 700.000 prašičev na le še tretjino –, zlasti pa ob nekajkratnih poskusih do danes nismo vzpostavili zelenjavne verige, da bi zavarovali in dvignili proizvodnjo zelenjave, ki je pristala na 37 odstotkih samooskrbe.

»Pridelava zelenjave je najbolj ranljiva panoga. Ko solato odrežeš, jo moraš takoj poslati na polico in najbolje še isti dan prodati,« Žveglič priznava, da je vprašanje zelenjavne verige v Sloveniji vprašanje za milijon evrov. »Po eni strani bi se morali organizirati mi, pridelovalci, se dogovoriti na ravni države, kdo bi kdaj sejal in koliko. Denimo zgodnji krompir na Krškem polju, poznega na Gorenjskem. Naslednji korak je dobiti človeka, ki bi to vodil in organiziral. Da bi dosegli ključno za kmeta: zagotovilo, da bo svojo zelenjavo lahko umestil na police v trgovini za primerno ceno. Trenutno trgovci delajo, kar hočejo, in kmetje se morajo znajti, kakor vedo in znajo. A dolgo ne bo šlo več.«

Žveglič nam je namignil, da je povprečna starost gospodarja slovenske kmetije skoraj 60 let, mladih prevzemnikov pa je manj, kot je na voljo zemlje. Še vedno vsak dan propadejo tri kmetije.
 

Hoditi morajo še v službo

V Evropi se že pojavljajo ideje, da bi moral kmet, ki proizvaja, prideluje hrano in skrbi za okolje, prejemati neko osnovno plačo, nekakšen univerzalni dohodek. »Ideja je po mojem mnenju dobra, a za to (še) nismo zreli. Vendarle smo gospodarska dejavnost, a bi bilo primerno, da bi na ravni države dosegli zagotovljene primerne odkupne cene kmetijskih proizvodov. Poudarjam, primerne! Kar pomeni, da potrošnik, državljani ne bi za kilogram krompirja ali repe, govejega mesa plačali nič več, le stroški bi se po verigi pošteno razporedili,« pravi Žveglič.

V Sloveniji je po priljubljenosti poklic kmeta na povsem zadnjem mestu, v Avstriji, denimo, na drugem, takoj za zdravnikom. »To je posledica odnosa družbe do kmeta in kmetijstva nasploh. V Avstriji je tudi, zgodovinsko vezano, drugačen odnos do domačih, lokalnih proizvodov. Pri nas se ta zelo počasi spreminja, zato kakšnih korenitih sprememb čez noč ne pričakujem. A nekaj korakov je že storjenih.«

Kmet drugod po Evropi je močno povezan z drugimi panogami, denimo s turizmom. Pri nas bi morda to kmetije ohranilo, saj imamo od 70.000 le 10.000 pravih samostojnih kmetij v pokojninski shemi, preostale so tako ali drugače kombinirane, kjer nekdo hodi v službo ali imajo vzporedno dejavnost. Pa se zdi, da nimamo sistemskega pristopa. Žveglič na to odgovarja: »Osnova kakršnega koli povezovanja je to, da so členi v tej verigi enakopravni. In tega ne bo, dokler ne bomo dosegli primernih odkupnih cen, da se bo kmetovanje splačalo. Do takrat pa bomo lahko hvaležni, da kmetje hodijo tudi v službo in si tako zagotovijo sredstva za preživetje in vlaganja v kmetije.«
 

Masne bilance

Govejega mesa in mleka pridelamo celo več, kot ga porabimo, in viške izvozimo. A trenutno je odkupna cena govedine 3.10 evra, kar je premalo, še v najslabših časih je bila 3.40 evra. Kako to rešiti? Kmetje rejci so vsak dan v večji izgubi. »Pravzaprav se v odgovorih že ponavljam. S takšno odkupno ceno se reja govedi ne splača. Odkupna cena bi morala biti vsaj 3,70 evra. Zavedati pa se moramo, da je govedoreja najpomembnejša kmetijska panoga pri nas in da je veliko slovenskih kmetij odvisnih od nje. Seveda pa bi bilo zanimivo vedeti, kdo ima v tej verigi od pašnika do mize največjo korist oziroma zaslužek. Kmet zagotovo ne!«


Kar kmete najbolj jezi, so nenadzorovani uvozi hrane. Prek masnih bilanc mesa, zelenjave bi bilo takoj jasno, koliko in katero meso, zelenjava sta slovenska. »Do zdaj nam kmetom ni uspelo prepričati vlade za uvedbo masnih bilanc, ki bi slovenskega kmeta močno zaščitile. Zlasti tisti, ki uvažajo, niso nikoli imeli posluha in so izrabili svoj vpliv, da masnih bilanc ni. Zdaj bomo pripravili predlog,« za konec pove Žveglič.