S kolesi z Lošinja v Krško
Sedem kolesarjev je na 15. Junijski klasiki premagalo 275 kilometrov. Pridružil se jim je hrvaški kolesarski prvak v driftanju.
Odpri galerijo
Na cilju FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
V dneh, ko večina načrtuje poletni oddih, številni radi obujajo spomine na počitnice na Malem Lošinju, v počitniškem naselju Bučanje v Nerezinah. Naselje upravlja PSK, d. o. o., Krško, premorejo pa 426 počitniških enot. Pred dnevi jo je sedmerica kolesarjev mahnila prav do Nerezin, iz Slovenije. Z razlogom.
»To je Junijska kolesarska klasika,« nam pove vzdržljivostni kolesar Dami Zupi, član ekipe, ki se je prva iz Krškega odpravila na Mali Lošinj. Na 15. jubilej so kolesarili Bojan Čurič, Dami Zupi, Gašper Bevc, Simon Krejan, Damijan Horvat, Miran Gračner ter gost, hrvaški kolesarski prvak v driftanju Miroslav Pasarić.
»Ideja se je rodila pri Bojanu Čuriču, ki to organizira že 15 let,« nadaljuje Zupi. »Jaz sem se jim pridružil petič. To je bilo zame velik izziv, saj sem doma iz teh krajev,« nadaljuje Zupi iz Krškega, ki je prvič sodeloval 2016., potem vsakič znova. Tokrat jih je bilo sedem, v najboljših letih je v hrib proti morju grizlo tudi 15 mož, pred leti le dva. Na pot so se temeljito pripravili.
»Imeli smo spremljevalni kombi, ki ga je vozil Marijan Rovan,« še izvemo.
»Med potjo ne ješ veliko, praviloma piješ energijske pijače, ješ gele,« navrže Dami, ki je s prijatelji pojedel precej banan, na meniju se je našel tudi sendvič z marmelado. Tokrat so se malce prilagodili. »Praviloma odpeljemo celotno traso v obe smeri. Tokrat pa je navsezgodaj tako deževalo, kot bi se nad Krškim utrgal oblak. Ob štirih je prav lilo z neba, ob petih bi morali startati. Dež kolesarja nikoli ne ustavi. Če si na kolesu, pa sploh ne! Tokrat pa smo se ob nalivu odločili, da kolesa naložimo v kombi in se prebijemo do Cresa,« pojasnjuje sogovornik.
Popoldne je ekipa prispela na cilj, soboto so izkoristili za kolesarjenje po Malem in Velikem Lošinju, čas je bil tudi za kopanje v morju, ki je imelo 19 stopinj, nekaj pa se je obrnilo tudi mesa na žaru. Dan pozneje pa so se s kolesi odpravili domov. Trasa je bila dolga 275 kilometrov, nabralo se je za 3438 višinskih metrov razlike. »S progo smo opravili s povprečno rekordno hitrostjo 31 km/h. Vse skupaj je mišljeno kot druženje in rekreacija. A letos se je zbrala taka skupina, da smo odvozili zelo dinamično in prišli na cilj v osmih urah,« pove Zupi, ki pravi, da niso imeli tekmovalnih ambicij, a da so kolesa preprosto tekla.
Domov jih je pot vodila iz Nerezin prek Cresa, Krka, Gornjega Jelenja, Delnic, Broda na Kolpi, Kočevja, Dvora, Novega mesta pa vse do Krškega. »Cres je zelo razgiban otok. Od trajekta, ki pripelje na Mali Lošinj, pa se takoj dviga zahteven klanec, za nameček so okoli same skale. Ko se sonce upre, je zelo vroče, do 40 stopinj,« izvemo. »Ko se peljemo na morje, imamo praviloma prvi postanek na mejnem prehodu Brod na Kolpi, temu sledi vzpon proti Delnicam. Sicer vozimo v skupini, na vzponih vsak bolj zase, pa se potem počakamo,« še doda. Sezona je odprta. Kolesarji so svoje opravili, zdaj sledi invazija Slovencev v Nerezine.
Za spomin
Najedli so se banan
»Ideja se je rodila pri Bojanu Čuriču, ki to organizira že 15 let,« nadaljuje Zupi. »Jaz sem se jim pridružil petič. To je bilo zame velik izziv, saj sem doma iz teh krajev,« nadaljuje Zupi iz Krškega, ki je prvič sodeloval 2016., potem vsakič znova. Tokrat jih je bilo sedem, v najboljših letih je v hrib proti morju grizlo tudi 15 mož, pred leti le dva. Na pot so se temeljito pripravili.
Pot je minila hitro.
»Med potjo ne ješ veliko, praviloma piješ energijske pijače, ješ gele,« navrže Dami, ki je s prijatelji pojedel precej banan, na meniju se je našel tudi sendvič z marmelado. Tokrat so se malce prilagodili. »Praviloma odpeljemo celotno traso v obe smeri. Tokrat pa je navsezgodaj tako deževalo, kot bi se nad Krškim utrgal oblak. Ob štirih je prav lilo z neba, ob petih bi morali startati. Dež kolesarja nikoli ne ustavi. Če si na kolesu, pa sploh ne! Tokrat pa smo se ob nalivu odločili, da kolesa naložimo v kombi in se prebijemo do Cresa,« pojasnjuje sogovornik.
V osmih urah
Popoldne je ekipa prispela na cilj, soboto so izkoristili za kolesarjenje po Malem in Velikem Lošinju, čas je bil tudi za kopanje v morju, ki je imelo 19 stopinj, nekaj pa se je obrnilo tudi mesa na žaru. Dan pozneje pa so se s kolesi odpravili domov. Trasa je bila dolga 275 kilometrov, nabralo se je za 3438 višinskih metrov razlike. »S progo smo opravili s povprečno rekordno hitrostjo 31 km/h. Vse skupaj je mišljeno kot druženje in rekreacija. A letos se je zbrala taka skupina, da smo odvozili zelo dinamično in prišli na cilj v osmih urah,« pove Zupi, ki pravi, da niso imeli tekmovalnih ambicij, a da so kolesa preprosto tekla.
31 kilometrov na uro je bila povprečna hitrost.
Domov jih je pot vodila iz Nerezin prek Cresa, Krka, Gornjega Jelenja, Delnic, Broda na Kolpi, Kočevja, Dvora, Novega mesta pa vse do Krškega. »Cres je zelo razgiban otok. Od trajekta, ki pripelje na Mali Lošinj, pa se takoj dviga zahteven klanec, za nameček so okoli same skale. Ko se sonce upre, je zelo vroče, do 40 stopinj,« izvemo. »Ko se peljemo na morje, imamo praviloma prvi postanek na mejnem prehodu Brod na Kolpi, temu sledi vzpon proti Delnicam. Sicer vozimo v skupini, na vzponih vsak bolj zase, pa se potem počakamo,« še doda. Sezona je odprta. Kolesarji so svoje opravili, zdaj sledi invazija Slovencev v Nerezine.
