S kolesom z Vitranca
Prvi slovenski bike park deluje s polnimi obrati, pripravili so novo tekočo progo in uredili obstoječe.
Odpri galerijo
Leteči Gašper
Poletje je tu in po Sloveniji so se začeli odpirati bike oziroma gorskokolesarski parki. V naslednjih tednih bomo v Novicah predstavili, kaj ponujajo večji slovenski bike parki, tisti, ki imajo prevoz z žičnico.
Kot se spodobi, bomo začeli z najstarejšim gorskokolesarskim parkom v Sloveniji, bike parkom Kranjska Gora, ki deluje že od leta 2004, za njegovo odprtje pa je zaslužen žal že pokojni starosta slovenskega gorskega kolesarstva Gorazd Stražišar.
Dve leti po Gorazdovi smrti je upravljanje parka prevzel Jure Culiberg, ki je želel ustvariti širšo športnoturistično zgodbo, saj je že pred tem v Kranjski Gori odprl apartmajsko hišo Berghi z 90 ležišči. »Tržno nišo smo našli v gorskih kolesarjih, ki smo jim hoteli ponuditi od tur pa do parka, da bi Kranjska Gora postala gorskokolesarska turistična destinacija.
Na sezono ima park okoli 5000 obiskovalcev, med katerimi je večina tujcev, predvsem Avstrijcev in Italijanov.
»Gre, a to je težak posel. Večina bike parkov po svetu se financira tudi z močnimi donacijami iz različnih virov: lokalna skupnost, država, EU. Bad Kleinkirchheim je, denimo, lani naredil flow progo, v katero so vložili 1,6 milijona evrov. To je številka, ki jo mi dosežemo v 16 letih obratovanja ... Vedno je borba med tem, da ne bankrotiraš in da ponudiš nekaj novega. Smučarski centri se vedno bolj osredotočajo na poletno ponudbo, saj od zim ne bodo mogli več preživeti. Potenciala je veliko, a veliko bo treba tudi vlagati,« pravi Culiberg.
V bike parku me je pričakal Gašper Krajnc, eden od članov ekipe, ki skrbi za obiskovalce parka in ureja proge. Če je bil v bike parkih še pred kakim desetletjem velik poudarek na t. i. north shore progah, se pravi gozdnih progah z veliko lesenimi objekti in skakalnicami, ki se jih je prijelo ime po severozahodni obali Kanade, kjer se je razvil freeride, so zdaj prva moda flow proge, se pravi manj zahtevne in tekoče, ki se jih lahko lotijo tudi manj izkušeni gorski kolesarji in kolesarke.
Pa sva šla. Gašper se je že po prvi bandi (ostrem, nagnjenem zavoju) zgornje proge Morning Wood zapeljal po zadnjem kolesu. Videlo se je, da proge pozna do potankosti, tako da mi je s kolesom z veseljem poziral v zraku in na tleh. Vse so urejene tako, da se razcepijo na težjo in lažjo, pri večini objektov oziroma skokov imaš možnost zapeljati mimo. Moj dobri stari giant AC je prenesel skoraj vse, za tiste ta črne z oznako ekstremno pa bi bilo pametneje imeti spustaško kolo. In kakih dvajset let manj ...
Po par vožnjah me je Gašper zapustil in sem se sam lotil raziskovanja. Teren je bil ponekod še malce blaten, a proge so bile odlično pripravljene in utrjene. Ko spoznaš teren, si počasi upaš vedno več. Najprej čez mali drop, nato čez večjega, sprva požreš odskočišče skoka, naslednjič že dvigneš eno kolo, tretjič že mičkeno poletiš, najprej greš previdno v bando, drugič že malo hitreje, nato že pod večjim in pravilnejšim kotom in tako naprej.
V Kranjski Gori imajo proge že od nekdaj hecna imena, pa naj gre za gozdno Morning Wood (malce nagajivo ...), endurovsko Funky Jazz, skakalsko Luft Waffe(l), zahtevno Evil Eye ali zaključno kombinacijo ban in skokov Sand Box. Še najbolj normalno ime nosi nova proga Family Business, ki je namenjena – kakor pove že ime – celotni družini. V času mojega obiska sem dejansko naletel na štiričlansko družino; očeta, mamo, že skoraj odraslo hčer in mulca, ki so se v polni bojni opremi in vsak po svojih zmožnostih spuščali po parku. Prav to je velika želja Jureta Culiberga: da bi vsakdo našel kaj zase.
5 tisoč obiskovalcev na leto ima bike park Kranjska Gora.
Kot se spodobi, bomo začeli z najstarejšim gorskokolesarskim parkom v Sloveniji, bike parkom Kranjska Gora, ki deluje že od leta 2004, za njegovo odprtje pa je zaslužen žal že pokojni starosta slovenskega gorskega kolesarstva Gorazd Stražišar.
Širitev ponudbe
Dve leti po Gorazdovi smrti je upravljanje parka prevzel Jure Culiberg, ki je želel ustvariti širšo športnoturistično zgodbo, saj je že pred tem v Kranjski Gori odprl apartmajsko hišo Berghi z 90 ležišči. »Tržno nišo smo našli v gorskih kolesarjih, ki smo jim hoteli ponuditi od tur pa do parka, da bi Kranjska Gora postala gorskokolesarska turistična destinacija.
Na sezono ima park okoli 5000 obiskovalcev, med katerimi je večina tujcev, predvsem Avstrijcev in Italijanov.
Celodnevna kolesarska vozovnica za štirisedežnico Vitranc stane 27 evrov, sezonska pa 270. Cenik vozovnic ter izposoje koles in opreme je na spletni strani bike-park.si. Poleti in do sredine septembra so odprti vsak dan od 9. do 17. ure, nato pa še nekaj tednov ob vikendih. Mogoče si je omisliti učitelja, pripravljajo pa tudi kolesarske delavnice.
»Gre, a to je težak posel. Večina bike parkov po svetu se financira tudi z močnimi donacijami iz različnih virov: lokalna skupnost, država, EU. Bad Kleinkirchheim je, denimo, lani naredil flow progo, v katero so vložili 1,6 milijona evrov. To je številka, ki jo mi dosežemo v 16 letih obratovanja ... Vedno je borba med tem, da ne bankrotiraš in da ponudiš nekaj novega. Smučarski centri se vedno bolj osredotočajo na poletno ponudbo, saj od zim ne bodo mogli več preživeti. Potenciala je veliko, a veliko bo treba tudi vlagati,« pravi Culiberg.
Pa pojdimo!
V bike parku me je pričakal Gašper Krajnc, eden od članov ekipe, ki skrbi za obiskovalce parka in ureja proge. Če je bil v bike parkih še pred kakim desetletjem velik poudarek na t. i. north shore progah, se pravi gozdnih progah z veliko lesenimi objekti in skakalnicami, ki se jih je prijelo ime po severozahodni obali Kanade, kjer se je razvil freeride, so zdaj prva moda flow proge, se pravi manj zahtevne in tekoče, ki se jih lahko lotijo tudi manj izkušeni gorski kolesarji in kolesarke.
Gorskokolesarski park je poligon za gorska kolesa, na katerem kolesarji vozijo s pomočjo gravitacije. To ne pomeni, da stvar ni naporna in ne zahteva zbranosti. Zelo priporočljivo je polnovzmeteno gorsko kolo, obvezna je integralna kolesarska čelada, zelo priporočljiva je tudi preostala zaščitna oprema, kot so kolenčniki in komolčniki, ni pa si slabo omisliti niti zaščite hrbta, prsnega koša in vratu.
Pa sva šla. Gašper se je že po prvi bandi (ostrem, nagnjenem zavoju) zgornje proge Morning Wood zapeljal po zadnjem kolesu. Videlo se je, da proge pozna do potankosti, tako da mi je s kolesom z veseljem poziral v zraku in na tleh. Vse so urejene tako, da se razcepijo na težjo in lažjo, pri večini objektov oziroma skokov imaš možnost zapeljati mimo. Moj dobri stari giant AC je prenesel skoraj vse, za tiste ta črne z oznako ekstremno pa bi bilo pametneje imeti spustaško kolo. In kakih dvajset let manj ...
Pomenljiva imena
Po par vožnjah me je Gašper zapustil in sem se sam lotil raziskovanja. Teren je bil ponekod še malce blaten, a proge so bile odlično pripravljene in utrjene. Ko spoznaš teren, si počasi upaš vedno več. Najprej čez mali drop, nato čez večjega, sprva požreš odskočišče skoka, naslednjič že dvigneš eno kolo, tretjič že mičkeno poletiš, najprej greš previdno v bando, drugič že malo hitreje, nato že pod večjim in pravilnejšim kotom in tako naprej.
Smučarski centri se vedno bolj osredotočajo na poletno ponudbo.
V Kranjski Gori imajo proge že od nekdaj hecna imena, pa naj gre za gozdno Morning Wood (malce nagajivo ...), endurovsko Funky Jazz, skakalsko Luft Waffe(l), zahtevno Evil Eye ali zaključno kombinacijo ban in skokov Sand Box. Še najbolj normalno ime nosi nova proga Family Business, ki je namenjena – kakor pove že ime – celotni družini. V času mojega obiska sem dejansko naletel na štiričlansko družino; očeta, mamo, že skoraj odraslo hčer in mulca, ki so se v polni bojni opremi in vsak po svojih zmožnostih spuščali po parku. Prav to je velika želja Jureta Culiberga: da bi vsakdo našel kaj zase.
