S konice polotoka usmerjal ladje
Piranski svetilnik je bil do nedavnega kljub privlačnosti vrsto desetletij zaprt, prepuščen propadanju in nerazumljivo pozabljen. Med prvimi je nanj opozorila zagreta Pirančanka Tončka Senčar, ob njenem sodelovanju se je bilo vsaj nekajkrat na leto mogoče povzpeti nanj. Leta 2008 je pristojni Zavod za varstvo kulturne dediščine izdelal prvi del konservatorskega načrta in obnovitvena dela so počasi stekla. Ob koncu prenove zunanjosti svetilničarjevega stanovanja, zgrajenega 1874., je svetilnik kot edinstven kulturni spomenik končno zaživel – z razstavo. Pripravile so jo muzejske svetnice Pomorskega muzeja Duška Žitko, ki je tudi kuratorka kolektivne razstave, Nadja Terčon, Bogdana Marinac in Snježana Karinja ter oblikovalka Nataša Simšić. Ključne podatke o prenovi je prispevala Vanja Pohinar z območne enote piranskega zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Na razstavi izvemo, da so na spomeniku najprej opravili arheološke raziskave, lani je projekt prenove dobil finančno podporo. Zaključili so obnovitvena dela na zunanjščini svetilničarjevega domovanja in konservatorsko-restavratorsko obnovo kamnite fasade iz belega istrskega kamna svetilničarjeve hiše z vsemi členitvami, porušili sanitarni prizidek, obnovili zunanje stavbno pohištvo, obnovili krono cisterne in popravili streho z žlebovi. Naslednji korak bodo posegi v notranjosti svetilničarjevega domovanja.
1818. so v Savudriji zgradili svetilnik in ga kot prvega na Jadranu opremili s plinsko lučjo.
Razgled na morje
V pisnih virih se mesto Piran prvič omenja kot Piranon v 7. stoletju pri anonimnem geografu iz Ravene. Pomen imena mesta običajno povezujejo z grško besedo pyr (ogenj), kar bi lahko nakazovalo prav na svetilnik, ki naj bi pomagal grškim pomorcem med plovbo v poznohelenističnem času. Svetilnik stoji na skrajni konici Piranskega polotoka, ki se kot najzahodnejši del slovenske obale globoko zajeda v Tržaški zaliv. Sodi v sklop povezanih objektov, ki ga poleg svetilnika s stanovanjem sestavljajo še bastion, okrogel zvonik z neogotsko rondelo in cerkev Marije Zdravja. Bastion je eden zadnjih ohranjenih delov obzidja, ki je nekoč obkrožalo mesto. Je ovalen, ima več kot dva metra debelo ostenje in je iz lokalnega sivo modrega peščenjaka. Je iz leta 1508, vanj je vzidana bela kamnita plošča z grbom podestata Bemba, piranskim mestnim grbom in letnico 1617, ko so ga prenovili.
Na bastionu so v belem istrskem kamnu v obdobju 1871–1874 zgradili svetilnik in stanovanje, pozneje pa še cisterno za vodo. Polkrožni obod okrog svetilnika je bil nekoč prostor za topove, danes pa ponuja enega najlepših pogledov na odprto morje in sončne zahode. Na vzhodni strani svetilnika je že v obdobju 1854–1856 zrasel okrogel zvonik z elegantno rondelo. Na vrh vodi obnovljeno notranje spiralno stopnišče, restavrirali so tudi renesančni zvon z letnico 1510.
Cerkev je doživela vrsto predelav, leta 1632 pa so jo zaradi epidemij posvetili Mariji Zdravja.
Bastion, svetilnik in zvonik se stikajo z zakristijo in enoladijsko baročno cerkvijo svete Marije Zdravja. Ta je nasledila majhno cerkev, ki so jo 1274. posvetili rimskemu škofu in papežu Klemnu I., zavetniku mornarjev. Cerkev je doživela vrsto predelav, 1632. so jo zaradi epidemij posvetili Mariji Zdravja. Objekt je v fazi restavratorskih posegov, ki jih je treba zaradi vlage in izsoljevanja nenehno ponavljati.
Vse večje ladje
Nastanek piranskega svetilnika je povezan z razglasitvijo svobodne plovbe na Jadranu leta 1717 in Trsta za svobodno pristanišče leta 1719 ter s koncem vladavine Beneške republike na Jadranu ter v Sredozemlju. Tržaško pristanišče se je hitro širilo in sprejemalo vedno večje ladje. Pomorski promet ob istrski obali se je občutno povečal, zato je bilo treba zagotoviti varno in dobro plovbo.
Leta 1818 so v Savudriji zgradili svetilnik in ga kot prvega na Jadranu opremili s plinsko lučjo. Dan njegovega odprtja so načrtno izbrali, saj sta Trst takrat obiskala avstrijski cesar in cesarica. Savudrijskemu se je 1872. pridružil manjši, a nič manj pomemben piranski, spadal je k piranski pristaniški upravi, ki je bila podrejena pomorski vladi v Trstu. Ta je imela popoln nadzor nad pomorstvom v avstrijski monarhiji in je skrbela tudi za dobro organizirano in izjemno pomembno svetilničarsko službo. Po vzpostavitvi prenovljenega svetilnika so leta 1874 na njem uredili tudi domovanje za svetilničarja; slednjega je že zdavnaj nadomestila sodobna tehnologija.
