S konjsko vprego od Bohinja do Ptujske Gore

Štirinajstletni žrebec Alf in šest let mlajši Piko že vse od torka opravljata prav posebno nalogo. Brez njiju namreč Mitji Medvedu in Zvonku Ribiču ne bi uspelo s konjsko vprego prepotovati doberšnega dela naše dežele, in sicer vse od Bohinjskega jezera do Cirkovc pod Ptujsko Goro. Da bi v letošnjem letu opravila takšno potovanje, ki je bilo še pred davnimi leti, ko za prevoz ni bilo povsod niti vlaka, kaj šele avtomobila, čisto nekaj običajnega (samo spomnimo se zgodb, kako so Slovenci s kočijami potovali med Ljubljano in Dunajem), sta se kočijaža, oba doma iz Štajerske, dogovorila lani. Ideja je avgusta prišla na misel Mitji na veselici, kjer je slišal narodno-zabavno skladbo Ansambla Storžič V Bohin' 'ma d'ž ta mvade in se v trenutku odločil: »Drugo leto grem iz Bohinja domov z vprego.« Takšni zamisli je bil takoj naklonjen tudi Zvonko in le še počakati sta morala pravi letošnji teden, ko sta jo lahko uresničila.

V torek so tako njiju kot zelo vzdržljiva žrebca in seveda vprego do Bohinjskega jezera pripeljali prijatelji. Sledile so kratke priprave za pot proti domačemu kraju. Startala sta natanko ob 11.07 izpred znamenitega kipa zlatoroga na skali, ki stoji ob jezerski obali. Prav ob tem kipu stojijo tudi člani ansambla Storžič (no, eden dejansko sedi), ko v videospotu zapojejo najbolj znan refren omenjene skladbe: /.../ V Bohin' 'ma d'ž ta mvade, v Bohin' to vsi vedo, zalublene Bohinke to v prid ponucajo ... Na to sta se tik ob odhodu spomnila Mitja in Zvonko, saj sta svoj odhod ovekovečila s posnetkom na facebooku. Pri tem sta pri prijateljih sprožila številne spletne aplavze, čestitke in spodbudne besede. »Bravo, Mitja, super odločitev ... uživajte,« je tako zapisala uporabnica, drugi pa je dodal: »Legenda.«

Zvonka in Mitjo je pot iz Bohinja vodila prek Bleda in nato naprej proti Kranju, kjer smo ju za kratek čas ustavili. Polna dobre volje in energije sta povedala, da je bil prvi del njune majhne odisejade po Sloveniji zelo uspešen. Samo v torek sta z Alfom in Pikom naredila 60 kilometrov, pri čemer, sta dodala, nista imela problemov ne z žrebcema in ne z vozniki, saj sta precej upočasnila promet na tistih odsekih, kjer drugje kot po cesti nista mogla iti. Poleg tega so ju gostoljubno sprejeli kmetje, ki so poskrbeli za dva lepotca na štirih nogah. Pa tudi za njiju, tako kot dan za tem pri družinah Mali in Burja iz Snovika, tema se kočijaža lepo zahvaljujeta.

No, da ne bo pomote. Mitja in Zvonko ves čas zelo lepo skrbita za konja. Razložita nam, da se ustavita vsaki dve uri, da se živali okrepčata. S seboj imata seveda tudi oves in seno, tega konja pojesta po pol kocke na dan (ena je težka okoli 20 kilogramov). Zvečer se kočijaža in konja ustavijo v kakšnem gozdu ali na njegovem robu in tam, pod milim nebom, prenočijo. Oziroma gresta, kot se pošalita sogovornika, v hotel pod smreko.


Z Alfom in Pikom sta kočijaža sicer zelo zadovoljna. »Žrebci so bolj temperamentni,« razloži Mitja zakaj se nista odločila za žrebca in kobilo, pa četudi si včasih skočita v lase, no, ja, v grivo. A očitno Alf in Piko svojima voditeljema zaupata, saj sta doslej svojo delo opravila več kot odlično. Nenazadnje se doma pri Mitji, kot nam ta razloži, ukvarjajo s konjerejo. Z očetom Stankom imata osem konjev, med njimi je tudi državni hladnokrvni žrebec za pripuste.

Mitja in Zvonko sta si traso speljala mimo osrednjega slovenskega letališča na Brniku, Kamnika, Tuhinjske doline, Vranskega, Celja, Slovenske Bistrice pa vse do Cirkovc, kjer bo jutri sprejem ob njuni vrnitvi. Pot je dolga okoli 250 kilometrov, pri čemer konja, če mirno korakata, naredita kakšnih sedem kilometrov na uro, v primeru, da »letita«, pa od 14 do 15.