S koši in jerbasi ne moreš obogateti

Obiskali smo zvestega bralca in naročnika Slovenskih novic Antona Lončariča iz Negove, strastnega rokodelca, ki se posveča izdelavi košev iz šibja. Vseeno smo se najprej posvetili predstavitvi njihove velike družinske skupnosti, v kateri skupaj živijo štiri generacije: mama Ljudmila, oče Anton, sin Andrej z ženo Angelo, vnuk Jernej s sopotnico Nino in pravnuk Filip.

Ker imajo sedem hektarov zemlje, redijo živino in prašiče za domačo potrebo. Okoli lepo urejenega gospodarskega poslopja pa se pasejo kokoši. Njihov dom stoji na prekrasni razgledni točki, od koder se razprostira pogled na zeleno dolinico, v ozadju pa se blešči veduta središča Negove z gradom, cerkvijo in šolo.

Brez šol do poklica

Anton se je rodil leta 1942 v Negovi, v družini štirih fantov, ki je živela na manjši posesti, le nekaj sto metrov od njegovega današnjega doma. V času, ko je dokončal osnovnošolsko obveznost, ni bilo veliko možnosti za nadaljnje izobraževanje, zato se je zaposlil. Ni mu manjkalo delovnih navad, pri očetu, ki je bil mizar, je pridobil tudi nekaj ročnih spretnosti. Nova znanja je pridobil, ko se je zaposlil pri bratu obrtniku Slavku Lončariču, kjer je delal kot krovec in klepar skoraj 40 let, dela pa je opravljal po tedanji Jugoslaviji in v tujini. Ker je podjetje obnavljalo ostrešja cerkva, se je specializiral za bakrene kritine. Tem izdelkom se je posebno posvetil v pokoju. Danes izdeluje razne elemente za okrasitev nabožnih križev in kapel. V tem je pravi mojster.

Pozimi se je zaposlil s pletarstvom.

»Opazoval sem nabožne spomenike, kapele in obpotne križe, ki so bili lepo okrašeni s kleparskimi izdelki. Prav to me je pripravilo, da sem se posvetil temu delu. Zdaj me mnogi, ki obnavljajo kapele ali križe, kličejo, naj jim izdelam funkcionalne okraske za obnovljene spomenike.«

Kot smo omenili, si je nekaj ročnih spretnosti nabral na domu ob očetu Alojzu Lončariču. »Res je, oče je bil kot mizar zelo razgledan, saj je bil po vojni nekaj časa župan Negove. Vsem štirim otrokom je privzgojil delovne navade, po njem pa smo podedovali tudi nekaj talenta. Tako je najstarejši brat Slavko postal velik obrtnik, Maks dober kmetovalec, meni pa je brez šol uspelo v poklicu kot krovcu. Najmlajši brat Karel je emigriral in postal uspešen podjetnik v Kanadi.«

Anton izdeluje tudi koše iz šibja. »V preteklosti so imeli skoraj pri vsaki hiši kak vrbov grm, ki so mu rekli pintovec. To je rumena vrsta vrbe, ki daje lepe gladke šibe za pletenje. Zato ni čudno, da je bilo na podeželju veliko rokodelcev, ki so izdelovali izdelke iz šibja. Največkrat koše, mi smo rekli korbe, in cajne. Pletli so tudi koše za vozove, v katerih so vozili sipke pridelke: krmno peso, repo, korenje, krompir, koruzne storže ter tudi sadje. Izdelave sem se naučil pri znanem pletarju Lovrencu Krambergerju, izpopolnjeval pa sem se pri bratu Maksu, ki je tudi spleten pletar. Ker pletarjev ni več, imam veliko dela. Toda s tem se ne da obogateti. Pletem iz zadovoljstva, da kaj ustvarim ter si bogatim upokojensko življenje.«