Rado je s krvjo reševal celo generala (FOTO)
»S krvjo želim pomagati drugim. Sicer pa nikoli ne veš, kdaj boš kri potreboval sam ali kdo od bližnjih,« je dejal 60-letni Rado Lenart s Petelinjeka pri Novem mestu, ki je v ponedeljek na Center za transfuzijsko dejavnost v novomeški bolnišnici prišel na odvzem krvi. A ni šlo le za enega v nizu krvodajalskih dni, ampak je bil zanj poseben jubilejni dan, kri je namreč dal že stokrat! Prišel je z ženo Marjeto, ki je prav tako redna krvodajalka, ona je zdaj zabeležila 49. odvzem.
»Prvič sem daroval kri kot srednješolec. Obiskoval sem srednjo strojno šolo in prišli so nam predstavit krvodajalstvo. Kar nekaj se nas je odločilo, da smo šli na odvzem, verjetno pa me je najbolj pritegnilo to, da smo imeli zato prost dan,« se je nasmehnil Rado, ki mu pozneje to, da je dobil dan ali dva prosto, ni več toliko pomenilo. Po srednji šoli je krvodajalstvo nadaljeval v vojski, tam so seveda še kako šteli prosti dnevi. »Šele mesec in pol je minilo od prvega odvzema krvi v vojski, ko sem moral znova dati kri. Neki general je umiral, zato so nas prišli iskat, nas polegli na odeje kar na travniku in nam vzeli kri. Ja, to so bili časi,« pripomni.
Ni bilo vedno enostavno
Rado zdaj že odšteva dneve, ko se bo po štirih desetletjih dela upokojil. Do konca leta bo delal, potem pa užival zasluženi pokoj. Ves čas je bil zvest istemu podjetju. Najprej je delal v IMV, po reorganizaciji pa v TPV. Zadnji dve leti se mora voziti v Brežice, kar je postalo že kar naporno, sploh zaradi vožnje.
Ko se spomni svoje krvodajalske poti, pove, da ni bilo vedno enostavno iti na krvodajalsko akcijo. Nekaj časa v službi celo ni bilo zaželeno, da si bil krvodajalec, potem pa se je zgodil preobrat in so organizirali kar menedžerske odvzeme, ko so se vsi odzvali humanitarnemu pozivu. Rado bo še nekaj let krvodajalec, če mu bo le zdravje služilo. Je pa imel zdaj od krvodajalstva skoraj eno leto premora, bil je namreč na operaciji kolka, zdaj pa je njegovo stanje občutno boljše.
»Pred operacijo sem bil zaradi bolečin na tabletah, zdaj pa je super,« zadovoljno pove in doda, da se je prej rekreativno ukvarjal s športom, zdaj pa je strasten navijač za vse slovenske športnike, še najbolj za košarkarje. Ko bo v pokoju, bo imel več časa za urejanje vrta in doma, veseli pa se prostih trenutkov, ki jih bo lahko preživel z vnukinjo.
Tudi žena krvodajalka
Je pa temu humanitarnemu poslanstvu zapisana tudi Radova žena Marjeta, prav tako redna krvodajalka. Prvič je kri dala takoj pri osemnajstih, k tej človeški gesti pa jo žene humanost. Že njeno delo je povezano s čutom do sočloveka, saj je že 28 let zaposlena v varstveno-delovnem centru. »Krvodajalstvo je lep način, da pomagaš, in najmanj, kar lahko narediš za sočloveka,« pravi. Sicer pa je krvodajalka tudi njuna hčerka Špela, novinarka po poklicu, sin Jaka pa (za zdaj še) ni krvodajalec.
Radu so za visoki jubilejni odvzem čestitale zdravnica Katja Petruša z Zavoda za transfuzijsko medicino iz Ljubljane, predsednica OZRKS Novo mesto Danica Novak Malnar, predsednica krajevne organizacije RK Mali Slatnik Alenka Papež in Mateja Šlajkovec, ki je na novomeški OZRK odgovorna za krvodajalstvo.
