KVAČKANJE
S kvačkami povezujejo Slovenijo (FOTO)
Jadranka Smiljić je pred vseslovenskim kvačkarskim izzivom; jeseni bodo nakvačkali grbe vseh 212 slovenskih občin.
Odpri galerijo
Jadranka Smiljić je pobudnica projekta, v katerem bodo vse slovenske občine dobile kvačkane grbe. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv
Korošica Jadranka Smiljić, ki ji je skupaj z Anito Kac lani z 28-urnim neprekinjenim kvačkanjem uspelo postaviti Guinnessov rekord, je pred novim velikim izzivom. Za kvačkanje želi navdušiti kar vse, ki obvladajo te vrste ročno delo, da bi tako družno nakvačkali grbe vseh 212 slovenskih občin.
Za namen tega projekta je postavila celo posebno stran na facebooku z imenom Slovenija kvačka in spletno stran Ustvarjalno srce, prek katerih so se prijavile navdušene kvačkarice pa tudi moški, ki radi prekrižajo kvačke. »Odzvalo se je okoli 300 zainteresiranih, a se tu in tam kdo tudi odjavi, ker se preprosto ustraši izziva,« pravi Smiljićeva. In v smehu doda, da tisti, ki so se odzvali, že pridno vadijo kvačkanje grbov, in to v skupini, da bodo imeli do jeseni dovolj kondicije.
»Jaz sem se že lani, ko sva z Anito postavljali rekord za Guinnessa, lotila kvačkanja grba občine Slovenj Gradec, kjer zdaj živim. Oče Jezdimir, ki me je skupaj z mamo Bogdano ves čas projekta podpiral, pa mi je že takrat rekel, naj nakvačkam tudi grb občine Laško, od koder prihajam. In takrat se mi je utrnila ideja, da bi bilo morda zanimivo, da bi ob podpori nakvačkali grbe vseh 212 slovenskih občin,« pove Smiljićeva in pristavi, da jo zdaj čaka zbiranje donacij, ker brez tega pač ne gre.
»S prejo so nam pripravljeni pomagati v Majšperku, kjer še izdelujejo pravo slovensko v različnih barvah,« nam še pove Smiljićeva. Kvačkarice so se že povezale z društvom Heraldika, v katerem proučujejo slovenske grbe in so jih opisali tudi v knjigi. »Najbolj pa sem vesela, da bo naš častni pokrovitelj dogodka 26. decembra, ko bomo projekt zaključili, predsednik Borut Pahor,« pravi Smiljićeva, ki je tudi mama, zato jo številne stiske otrok močno ganejo.
Na primer zgodba Slovenjgradčana Jake, ki nujno potrebuje dvigalo, da se bo lahko po šoli svobodno gibal. »Zato smo se ob dnevu za spremembe tudi mi iz skupine Slovenija kvačka pridružili zbiranju denarja, svoje izdelke bomo ponudili na licitaciji. A ne bomo dražili le kvačkanih izdelkov, pač pa še marsikaj drugega,« pove Jadranka.
Grbe vseh slovenskih občin bodo nakvačkali v enotni velikosti 140 krat 180 centimetrov, za vsakega bodo porabili približno 2,5 kilograma volne. Ob koncu projekta jih bodo podarili županom in županjam slovenskih občin. »Res se že zelo veselim tega izziva. Tudi zato, da dokažemo, da znamo in zmoremo stopiti skupaj. In morda se nam bo spet uspelo zapisati tudi v Guinnessovo knjigo rekordov,« pravi sogovornica, ki se je lani, med postavljanjem rekorda, pri kvačkanju grba slovenjgraške občine ustavila in ni vedela, kako naprej. Zato se je lotila kvačkanja odejic, kap in šalov, grb pa je dokončala, ko se je malo naspala in so štoparice že ugasnile.
»Menim, da kvačkanje ne spada v čase naših babic, zame je to novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za to pa potrebuješ mir,« pravi Jadranka, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva, ki ima lastno podjetje SGeek – spletne rešitve in oblikuje spletne strani. Kvačkanja je nista naučili babica in mama, kot bi kdo pomislil.
»Preprosto sem nekega dne dobila občutek, da so mi ročna dela položena v zibelko zaradi mojih prednic. Sicer pa sem čisti samouk. In ko sem postala mamica, sem želela sinu Kosti sama nakvačkati igračo – backa Jona. In ga s tem seveda zelo osrečila,« pove Smiljićeva, ki je pozneje osrečila še številne druge. Tudi s kvačkanimi oblačili, ki sta jih bila vesela njena otroka in drugi. Zdaj pa je odločena, da bo v vseslovenskem kvačkarskem izzivu nastal tudi največji slovenski grb.
Za namen tega projekta je postavila celo posebno stran na facebooku z imenom Slovenija kvačka in spletno stran Ustvarjalno srce, prek katerih so se prijavile navdušene kvačkarice pa tudi moški, ki radi prekrižajo kvačke. »Odzvalo se je okoli 300 zainteresiranih, a se tu in tam kdo tudi odjavi, ker se preprosto ustraši izziva,« pravi Smiljićeva. In v smehu doda, da tisti, ki so se odzvali, že pridno vadijo kvačkanje grbov, in to v skupini, da bodo imeli do jeseni dovolj kondicije.
Z njimi si rada krajša čas Mojca Horvat.
»Jaz sem se že lani, ko sva z Anito postavljali rekord za Guinnessa, lotila kvačkanja grba občine Slovenj Gradec, kjer zdaj živim. Oče Jezdimir, ki me je skupaj z mamo Bogdano ves čas projekta podpiral, pa mi je že takrat rekel, naj nakvačkam tudi grb občine Laško, od koder prihajam. In takrat se mi je utrnila ideja, da bi bilo morda zanimivo, da bi ob podpori nakvačkali grbe vseh 212 slovenskih občin,« pove Smiljićeva in pristavi, da jo zdaj čaka zbiranje donacij, ker brez tega pač ne gre.
»S prejo so nam pripravljeni pomagati v Majšperku, kjer še izdelujejo pravo slovensko v različnih barvah,« nam še pove Smiljićeva. Kvačkarice so se že povezale z društvom Heraldika, v katerem proučujejo slovenske grbe in so jih opisali tudi v knjigi. »Najbolj pa sem vesela, da bo naš častni pokrovitelj dogodka 26. decembra, ko bomo projekt zaključili, predsednik Borut Pahor,« pravi Smiljićeva, ki je tudi mama, zato jo številne stiske otrok močno ganejo.
Na primer zgodba Slovenjgradčana Jake, ki nujno potrebuje dvigalo, da se bo lahko po šoli svobodno gibal. »Zato smo se ob dnevu za spremembe tudi mi iz skupine Slovenija kvačka pridružili zbiranju denarja, svoje izdelke bomo ponudili na licitaciji. A ne bomo dražili le kvačkanih izdelkov, pač pa še marsikaj drugega,« pove Jadranka.
Kvačke je prekrižala tudi Brigita Rozina.
Grbe vseh slovenskih občin bodo nakvačkali v enotni velikosti 140 krat 180 centimetrov, za vsakega bodo porabili približno 2,5 kilograma volne. Ob koncu projekta jih bodo podarili županom in županjam slovenskih občin. »Res se že zelo veselim tega izziva. Tudi zato, da dokažemo, da znamo in zmoremo stopiti skupaj. In morda se nam bo spet uspelo zapisati tudi v Guinnessovo knjigo rekordov,« pravi sogovornica, ki se je lani, med postavljanjem rekorda, pri kvačkanju grba slovenjgraške občine ustavila in ni vedela, kako naprej. Zato se je lotila kvačkanja odejic, kap in šalov, grb pa je dokončala, ko se je malo naspala in so štoparice že ugasnile.
»Menim, da kvačkanje ne spada v čase naših babic, zame je to novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za to pa potrebuješ mir,« pravi Jadranka, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva, ki ima lastno podjetje SGeek – spletne rešitve in oblikuje spletne strani. Kvačkanja je nista naučili babica in mama, kot bi kdo pomislil.
Ja, tudi moški kvačkajo: to je Ivan Halec.
»Preprosto sem nekega dne dobila občutek, da so mi ročna dela položena v zibelko zaradi mojih prednic. Sicer pa sem čisti samouk. In ko sem postala mamica, sem želela sinu Kosti sama nakvačkati igračo – backa Jona. In ga s tem seveda zelo osrečila,« pove Smiljićeva, ki je pozneje osrečila še številne druge. Tudi s kvačkanimi oblačili, ki sta jih bila vesela njena otroka in drugi. Zdaj pa je odločena, da bo v vseslovenskem kvačkarskem izzivu nastal tudi največji slovenski grb.
